A B R A M blog

Razmislek ob Mihaelinih besedah ...

2009-11-02T22:35:00.001+01:00

Ste že prejeli klic? Pa ne klic v stilu »jo, stari!«, »gospod Novak!«, »gospa profesor«, »gospod doktor ...«. V mislih imam Božji klic; osebni, poimenski, brez fasad hierarhičnih ali profesionalnih predalčkov, klic, ki nas vabi, da bi zaupali v Gospoda. Naj vam kar takoj odgovorim, da smo klic v vsakem primeru že prejeli; vsi smo bili brez dvoma poklicani v življenje, kar je veliko, če pa ste kristjan, ste ob krstu dobili poziv v »vip ložo« Božjih otrok (pri čemer ne govorim o nikakršni večvrednosti).

Seveda v življenju nimamo vedno občutka posebne izbranosti, poklicanosti, unikatnosti - ne pred svetom, še manj pred Bogom. Naše življenje je velikokrat polno spodletelih poskusov, dvomov, strahov in drugih nepopolnosti, zaradi katerih se težko čutimo vredne Božjega klica. A ravno za to gre. Nismo si mi zaslužili »vip lože«. Bog je poklical prvi in s tem mislil popolnoma resno. Ne spreminja odnosa do nas, ne glede na to, kolikokrat smo z-grešili njegovo ljubezen. Priznam, to je logika, ki me je niso učili. Meni znan model gre nekako v stilu »čakal sem te deset minut in ker te ni bilo, sem odšel«, »klicala sem te dvakrat in si imela zasedeno, zato sem odnehala«, »veš, da človek ne more vedno dobiti vsega, kar si želi« ... Kar nerodno mi postane, če pomislim, da nas Bog lahko čaka vse naše življenje, da znova in znova kliče ter da pripravlja nedoumljive reči tistim, ki ga ljubijo. Pa mi je res nerodno? V resnici ne, ker globoko v sebi težko verjamem vsem Božjim obljubam. In že smo pri drugi lekciji. Bog od nas pričakuje zaupanje. Otroško, celostno, karseda popolno. Ne megalomanskih zaobljub in moralne popolnosti - te sami itak ne moremo doseči in hkrati ostati kolikor toliko naravni ljudje. V ne-zaupanju tiči največja težava, mislim, da zelo skupna sodobnemu človeku. To je strah, da bi izgubili vse, če bi tvegali, obsedenost s tem, da moramo čim bolj natančno poznati razplet dogodkov, vedeti, kaj bomo počeli in kje bomo čez en teden, mesec, eno ali pet let; to je občutek slabe vesti, če pred potovanjem ne sklenemo nezgodnega zavarovanja, če otroku ne kupimo kolesarske čelade za vožnjo pred hišo, če na računu ni dovolj prihrankov »za težke čase«, če naš avto nima dveh zračnih blazin in če pred vhodom nimamo varnostne kamere ... Naše nezaupanje lahko postane brezmejno, a le eno je potrebno: postati kakor otrok in zaupati, da so nam lasje na glavi prešteti, da nas odreši, varuje, preobraža in vodi le On. Z našim sodelovanjem in s svojim usmiljenjem. Čim večji grešniki smo, tem večjo pravico do njegovega usmiljenja imamo. Čim bolj Bogu zaupamo, tem več prejmemo. Kdor veruje vame, bo delal dela, ki jih jaz opravljam, in še večja kot ta bo delal ... Ne čudite se mi torej, če bom kdaj obujala mrtve ali hodila po blejskem jezeru.

A naj zaključim bolj skromno. Z vso pravico trdite, da Božjega klica še niste doživeli ali začutili. Nič hudega, pokličite prvi! Ali drugače, s svetopisemskimi besedami, ki morda manj spominjajo na reklamne slogane mobilnih operaterjev: Napolnjujte se s Svetim Duhom! Sveti Duh namreč vedno pride, ker Bog sam želi, da bi bili polni Njegovega Duha. Torej - če ste preslišali klic Očeta, pokličite Svetega Duha. Vaš klic je brezplačen!

Neža

Hudo stari!

2009-10-21T21:40:00.003+01:00

Izaija 5,20
Gorje njim, ki hudemu pravijo dobro,
dobremu pa húdo,
ki temo delajo za luč,
luč pa za temo,
ki grenko delajo za sladko,
sladko pa za grenko.

»Hudo stari!«

A resno to misliš? Premisli še enkrat. Kar si hotel reči je verjetno: »Dobro stari!«. Pa se ne sliši enako močno, a ne? Zdi se kot, da je jezik v svojih osnovnih pomenih (dobro = dobro) postal dolgočasen in smo se ga naveličali uporabljati pravilno. Zato smo si naredili raznorazne slengovske nadgradnje, preobrazbe, mutacije ... Ali je to sploh lahko pomembno in ali kako vpliva na nas?

Mogoče, morda so to mali primerki Babilonskega stolpa, ko Gospod pomeša jezike ljudem in ni več možno sporazumevanje in ohranjanje edinosti v skupnosti. Kaj narediš, ko se nikakor ne sporazumeš z drugim? Iz same frustracije se greš z njim skregati. Potem pa je hudo ... zares. Potem ugotoviš, da obračanje stvari na glavo, pa ne samo na področju našega jezikovnega izražanja, ne prinaša dobrih posledic.

Ni dobro, da naš čas za počitek postane delovni čas in ni dobro, da naš delovni čas postane »počitek«. Izgorevanje v službah do poznih ur in delo na NE-DELjo (razumi besedo!). Ni dobro, da moški postane ženska in ženska moški. Odtujiš se od samega sebe in svojega bistva ter nisi zmožen ustvariti odnosa z drugim spolom, ki pa je edini rodoviten in poraja novo življenje. Na popolnoma 100% naraven bio-eko-organski način! Ni dobro, da mama zamenja očeta in ni dobro, da oče zamenja mamo, ker otrok ne potrebuje dveh mam ali dveh očetov, ampak očeta in mamo, vsakega v svoji resnični telesnosti. Očeta s pipijem in mamo s pipiko. Otroci si zaslužijo ob pravem očetu in mami izvedeti resnico, kdo so oni sami in kaj zares hočejo početi s svojim življenjem.

Želim si, da nam HUD-ič ne bi zapletal jezika in nam na glavo postavljal odnosov. Da bi bil naš da, DA in naš ne, NE in da bi ostajali v resnici. Menda je resnica zelo osvobajajoča. Piše v Svetem Pismu (Jn 8,32).

»Wau stari, to bi bilo pa že kar dobro!«

Pismo zavale

2009-09-13T21:56:00.001+01:00

Živjo,

Jana in vsem Vam Abramovci NAJLEPŠA HVALA za tako lep, doživet, poln notranjega miru in doživetja teden. Iskrena hvala.

Joj, sploh ne veš kako mi je bilo hudo tisti večer, ko sm odhajala, na jok mi je šlo in komaj sem zadržala tiste solze sreče, ki so kazale na to, kakšno milost mi je dal On,da sem imela priložnost, da sem lahko šla oz. bila z vami in preživela tako lep, poln teden.

Res tako prijetno sem se počutila v vaši družbi, vedno dobre volje in nasmejani... ta teden mi je dal toliko moči, da upam, da jo bom lahko še dooooolgo črpala.... :)

občudujem vse vas in se lahko po vas zgledujem, tudi s tem, da sem v sebi vedno bolj prepričana, da jeseni res pridem ...

Ja res najlepša HVALA še enkrat, vidim oz. sem spoznala, da kristjani moramo biti v skupnosti oz. lažje delujemo skupaj... čeprav seveda mora delovati tudi vsak posebej.

Uf, kakšna milost mi je bila dana šele potem, da sem šla v četrtek zvečer domov, čeprav sem se še malo pred odhodom spraševala pa zakaj morm iti že danes, zakaj se mi vedno križajo stvari... a potem vidim, da je vedno in vselej- vsaka stvar za nekaj dobra in to še kako drži!!!!!.....Jooooj sploh ne veš, kako blagodejno še vedno vpliva name pogovor, ki sva ga imela z Joštom na poti do Ljubljane...Kako lepo je, ko se s človekom lahko pogovoriš o stvareh o katerih se z marsikom ne bi mogel...mogoče imam le jaz nek lažen občutek, ampak nekaterih stvari domačega in marsikoga drugega duhovnika ne bi zmogla vprašat, ampak z Joštom se je bilo tako preprosto pogovorit in vprašat, nobeno vprašanje ni bilo neumno (kot bi to mogoče za koga bilo, čeprav jaz menim, da nobeno vprašanje ni napačno....). ZAHVALA Njemu.

Pa hvala Njemu za Janeza, Petra in Blaža, da so bili med nami.... ne vem name je to naredilo velik vtis, mogoče ne boš razumela, ampak tko pač je....z vsemi tremi sem imela možnost, da sem se lahko pogovorila in res hvala za njih,da gredo po Njegovi poti, da jih je poklical, vsak izmed njih je name naredil nek neizbrisan pečat, resno in srčno upam, da se še kaj vidimo...

Tko, da ja želim si, da jeseni pristanem v neki skupini, da malo večkrat grem na študentsko mašo in še kaj se bo seveda našlo...

Najlepša hvala še enkrat...

bodi fajn, vse dobro +

L

Molitvena Knjiga ...

2009-03-23T21:35:00.004+01:00

Prišel sem na idejo, ki jo bom skušal uresničiti. Prve zamisli so se pojavile že ob mojem spreobrnenju, ko je p. James Manjackal razlagal, kako moli tudi za druge. Ima svojo spletno stran, kjer vsi ravno tako kot tu pišejo svoja pričevanja, prav tako so poznani termini in kraji njegovih potovanj. Ker je oseben stik večinoma nemogoč, se je odločil, da bo sprejemal molitvene želje tudi po emailu. Če je človek, ki prosi za molitev prosil v angleščini, nemščini, ali nekaterih indijskih jezikih, na pošto tudi odgovarja. Če pa ne pa pač nazaj napiše v angleščini, da je opravil molitev. sicer pa molitev po internetu poteka takole:
Recimo piše mu oseba xy. Zvečer, ko se mu končajo seminarji in je že pojedel večerjo, se s pomočniki odpravi molit za ljudi, ki so prosili za osebno molitev po emailu. Če stvar, ki jo je človek xy poslal razume, po molitvi tudi odgovori, če ne razume pa položi roko na ekran in moli za Božji blagoslov (dolžina molitve je odvisna od števila prosilcev).

No druga ideja se temu še bolj približa. Imamo skupino ljudi v Franciji, ki 24 ur na dan molijo za molitvene namene in sicer v živo. Človek pokliče in prosi za kakšen namen naj bi prosili in nato v živo molijo zanj v kapeli pred najsvetejšim zakramentom.

No in še tretja ideja, ki pa je moja: Odpiram molitveno knjigo. Vsakdo, ki ima molitveni namen lahko meni osebno vpiše v knjigo za koga in kakšen namen naj bi molil ali pa mi pošlje email na: finch.majstr(a)hotmail.com

Kaj naj molitveni namen vsebuje:
Ime in Priimek za kogar molim
in molitveni namen: Recimo za zdravje ...
S tem trenutkom je knjiga odprta ...
:)

VTISI IZ ABRAM DUHOVNEGA VIKENDA

2009-02-16T23:16:00.004+01:00

CELJE 13. 2. – 15. 2. 2009

Če hočemo drugim deliti sebe, moramo sebi priznati kdo smo, se soočiti z lastno resnico. Hvala Luki Mavriču za +misli.
Rada bi se zahvalila za tako lepo in dobro pripravljen vikend. Najbolj všeč so nama bila predavanja in pričevanja, saj so vsebovala teme, ki so aktualne in koristne za življenje. HVALA VAM! Katja in Urban
Lepo. Všeč mi je, ker se veliko lepih – Božjih pesmi poje. Fajn družba. Bogu hvala tudi za eno osebo, ki mi je v posebno veselje. Dobil sem lepo popotnico za v vsakdanje življenje. Gregor V.
Pričevanja mladih, ki se jih je dotaknil Bog. Spoved.
V vsakem človeku si lahko videl Boga. Veliko ljudi – torej? =)
Ne maram slovesa
Neverjetno kako čudovito je dobiti toliko bratov in sester naenkrat. Čisto zastonj! Velik zastonjski dar Očeta. Hvala in slava Mu za tako velike stvari – čudeže, ki jih dela v mojem življenju. D.
Prijetno druženje, lepa doživetja, smeh, veselje, lepi spomini, zanimiva predavanja.
Bil sem zelo vesel tega doživetja. Predvsem sem začutil, da bi potreboval skupnost, ki bi me spodbujala pri krščanskem življenju. Upam, da bom zbral pogum in jo poiskal.
Zelo kul. No ker sem v ekipi sem zelo utrujen. Zahvaljujem se Jezusu, ki mi je vse omogočil Slava ti Gospod.
SPOMINJAM SE ... nasmejane obraze, slavljenje, ki nas je še bolj povezalo ... nova poznanstva, pester program :)
Te duhovne vaje na ljubezen so mi bile zelo všeč zaradi dobrih predavanj katera so me poučila o partnerskih odnosih kako, kaj, zakaj reševati probleme, nevšečnosti.
Bilo je čudovito, saj smo spoznali veliko novih stvari predvsem pa ljudi. Poglobili smo svojo vero in doživeli prisotnost Boga.
Hvala vsem Abramovcem in ostalim udeležencem. Hvala Jezus, da si nas združil skupaj. Hvala, da simo ti odprli »vrata« naših src. Da si nam dal to milost, da smo bili skupaj. HVALA =)
Full mi je všeč, ker smo imeli dovolj časa za obed (in po njem 10 min za pogovor). Všeč mi je vzdušje, saj smo vsi dobre volje.
Najbolj mi je bil všeč zabavni večer v petek.
Dobra, hrana, lepi prostori, odlični voditelji, dober program. Lahko bi bilo edino še kakšen zabaven del več :)
Zahvala vsem organizatorjem, ste tudi veseljaki, vzdušje je bilo odlično. Hvala !!!
Najbolj mi je ostalo v spominu: Zabavni Emanuelci in Abramovci, poučna predavanja. Osebno srečanje z Jezusom, ki me je nagovoril.
Uigrana ekipa Abramovcev, zelo dobro pripravljen družabni večer, sv.maša. Torej bravo ekipa sposobnih ljudi. Obiskovalci tega srečanja pa so bili odprti. Ni bilo dolgčas. Fino, da ni bilo prenaporno. Hvala za kuhanje in kuharice, osebje v strežbi. Dobro izbrana gospa, ki je imela delavnico za ženske. Domov odhajam polna dobrih vtisov, novih spoznanj in z željo, da bi znala hoditi za Gospodom. Hvala in še naprej delajte to, kar delate dobro.
Najprej bi rada pohvalila organizacijo, voditelje, hrano. Prav iz srca bi se rada zahvalila za presenečenje za moj rojstni dan. Res ste me presenetili in moram reči, da je bil to moj najlepši rojstni dan :) HVALA VAM!!! Del mojih možganov bo zapolnilo predavanje gospe Barbare in zakoncev Jerebic. Pohvala gre tudi za organizacijo tako lepega sobotnega večera! ŠE ENKRAT HVALA!!! :)
Resnično še nikoli prej nisem čutila, da Bog je in kako močno deluje. Tudi s fantom se nisva še nikoli prej zbližala v taki luči, čeprav sva po tem oba hrepenela.

Če želi še kaj sporočiti udeleženencem ali Abramovcem, lahko na blogu dodaš svoj komentar.

Abram ulični misijon

2009-02-11T21:59:00.003+01:00

Abramovci smo se v tednu pred godom sv. Valentina odpravili na ulice in misijonarili. Ljudem smo delili ljubezenska pisma od Boga, jim povedali, da je Bog Ljubezen in da nam je blizu. Nekaj misijonarskih vtisov ...

Iz delovnega vrveža sem privihrala v kapelo in zdelo se mi je, da nisem uglašena in pripravljena na misijon; toda trenutek tišine pred Najsvetejšim, veselje nad srečanjem z misijonarji in kar od nekod nov zagon. To je skrivnostni preobrat; kot odgovor meni, čemu misijon. Potem na ulico! Veliko ljudi gre mimo, tri mlade punce, ki najprej nimajo časa, pa se le ustavijo; pogovor o ljubezni odpre srce - in zdi se mi, da po nekaj spregovorjenih stavkih in pogledih Lahko razumem bolečino strtih src, izkušnjo razočaranja ... Ob ponudbi ljubezenskega pisma od Boga so zažarele oči; torej je morda še nekje ljubezen, ki ne razočara - se mi zdi, da so hitro razumele sporočilo. Skupaj smo šle v kapelo in pogledi hvaležnosti so veliko povedali ... Bog res ne razočara in molim zato, da bo odgovoril tudi na hrepeneja teh mladih deklet, s katerimi smo si v nekaj trenutkih povedale več (čeprav nismo veliko govorile) kot z marsikom v celem letu ... in ob tem me je prešinilo še eno spoznanje; Bog prav podarja, da lahko živimo lepe, globoke in pristne odnose drug z drugim.
S.

Od misijona vedno pričakujem veliko; ja in res je tudi adrenalinsko;) Vendar vedno znova vidim kako majhen je treba biti, da si dober misijonar in kako velik je lahko Bog prek mene v slehernem srečanju z neznancem. Tudi tokrat je bilo tako.
Tadej

Šli smo na ulice Ljubljane in ugotavljali, kako oznanjati Jezusa Kristusa. Na zunaj pa se mi je zdelo le, da slišim le eno pravilo: »Nisem prišel ozdravljat zdravih, ampak bolne!«
Bolj ko sem se zavedal tega dejstva bolj sem našel smisel oznanjanja. Z sestro sva ustavljala vsakogar, vendar žalostno ugotavljala, kako svetijo rdeče luči. Našel sem veliko brezdomcev, ki so se želeli pogovarjati o stiski, o bolezni, in življenskih izkušnjah, ki jih nihče nima. Na ulici sem srečal tudi meni starega znanca z ulice Mareta. No pa smo začeli debato... in na koncu ugotovili, da je bil on nekoč zelo dejaven v cerkvi. Da je igral orgle je bil šele začetek, ko pa je povedal, da je imel zborček in da se je trudil slaviti Boga z vso dušo. Uničil ga je slab duhovnik, ki je izpodbijal vse inovacije, vse dobro. In tako so človeku vzeli vso identiteto, ki jo je hotel dati v Boga z vso dušo ... začel je piti in se drogirati ... zdaj pa išče pot iz droge ... V njem sem prepoznal našega Jezusa, ki kliče v ponižnost, skromnost, radodarnost, preprostost in delček srca za vsakogar. Včasih se mi res zdi da smo mi ljudje res naduta bitja, ki vidijo le sebe in svoje razkošje (vsaj v Evropi). Zahvaljujem se Sv. Duhu ki nas je vodil po ulicah.
Dominik

French mission

2009-02-07T21:41:00.002+01:00

Obiskovalci iz Francije (Emerich, Xavier, Damien, Theresa) so nam povedali ...

... ljudje na internetu so narod zase, med katere je potrebno ponesti veselo sporočilo.

... ljudje so obremenjeni in ne zmorejo več biti veseli, kristjani naj bomo prinašalci veselja.

... na uličnem misijonu ljubi vsakega mimoidočega, ki ga ustaviš in to pokaži s pristnim nasmehom.

...

Prestopnik

2009-02-01T18:47:00.002+01:00

Me je zadela Beseda! Resno, vam povem, zadnjič na Abramu se je odprla božja Beseda iz Janezovega evangelija: »Kdor posluša mojo besedo in veruje njemu je prestopil iz smrti v življenje.« Kristjani smo prestopili, iz smrti v življenje. Gre za velik prestop in dejansko pomeni, da smo kristjani prestopniki. Prestop pomeni kršenje meja in pravil po katerih ta svet deluje. Prestopnike pa se po vseh pravilih »normalnega« sveta preganja in kaznuje, kot so to storili z Jezusom Kristusom. Smo torej krivi, če smo po božji milosti prestopili iz smrti v življenje? Smo krivi, če zavrnemo kulturo smrti (abortus, evtanazija, nerodovitna spolnost ipd.) in raje sprejemamo polnost življenja, ki se nam podarja? V logiki tega sveta smo seveda krivi, vendar mi nismo od tega sveta, ampak zgolj v svetu. Božji otroci v svetu, na poti domov proti Stvarniku življenja. Bog nam te »krivde« ne pripisuje. V to »krivdo« nas želi prepričati Lažnivec, da bi se odrekli prestopništvu in raje sprejeli ta minljivi svet za svoj dom in smrt za svojo večnost. Ker pa moje srce hrepeni po polnosti življenja in resničnem domu v nebesih, se z največjo drznostjo odločim še naprej ostati prestopnik.
Marko

Abram silvestrovanje

2009-01-17T23:29:00.002+01:00

Med abramovci, je v decembru prišla misel, da bi lahko skupaj praznovali novo leto. Začela so se porajati vprašanja kako bi to speljali, ali le za nas ali še za druge, kaj bi delali, bi kam šli ... Začeli smo si odgovarjati na zastavljena vprašanja in kmalu je vest o Abram silvestrovanju prišla v javnost. Naši telefoni so zvonili – prihajale so prijave, med seboj smo načrtovali in se dogovarjali o potrebnih stvareh. In prišla je sreda, ko smo se popoldne dobili na Rakovniku in pripravili še nekatere potrebne stvari. Praznovanje smo pričeli z večerno zahvalno mašo na Rakovniku in nadaljevali v našem že prijetno pripravljenem prostoru. Ni bilo potrebno veliko, pa smo bili skoraj vsi na plesišču in uživali v ritmih sambe, čačačaja, fokstrota, ... Imeli smo veliko dobre hrane, glasbe in predvsem je bila družba prijetnih in odprtih ljudi, ob katerih bi se prav vsak lahko počutil domače in sproščeno. Ob 23-ih pa smo se za uro preselili v cerkev, kjer smo imeli slavilno molitev in se zahvalili za vse prejeto v preteklem letu in izročili novo leto ... Polnoč smo počakali ob petju božičnih pesmi v cerkvi. Kasneje smo kot se spodobi tudi nazdravili na novo leto in se zabavali do jutranjih ur. Ob vsem tem kar smo doživeli se moramo zahvalti tud salezijancem, ki so nam s prostori ter gostoljubnostjo pripomogli, da smo doživeli eno lepo in prijetno praznovanje.
Jana

TRI MORALNE

2008-10-29T22:19:00.005+01:00

Pred vrati je že tretje srečanje Abrama, v meni pa še vedno odmeva predavanje Romana Globokarja o moralni teologiji. Zdi se mi, da se me je dotaknilo kar nekaj stvari iz njegovega predavanja.

Prva je ta, da je v vsakem izmed nas zapisan nek naravni zakon, ki nam pomaga v dani situaciji čutiti, kaj je prav in kaj narobe. Človek vedno izbira tisto stvar, ki ga bolj osrečuje, saj vsi hrepenimo po sreči ali pa bolj moderno po samouresničenju. In ko smo v dilemi in izbiramo kaj je prav in kaj ne, kako se odločit … si lahko pomagamo z vprašanjem KAJ BI PA JEZUS NAREDIL V MOJI SITUACIJI. Ker je za kristjana Jezus tista moralna norma, ki nam daje zgled, kako živeti.

Druga stvar je pogled na zapovedi … Drugi vatikanski koncil je razširil pogled nanje. Spodbuja človeka naj se ne drži samo strogo tega kaj zapovedujejo (ne ubijaj, ne laži …), ampak da bi zapovedi videli kot spodbudo, npr. da bi bolj pazili na življenje, ga sprejemali, se zavzemali zanj ali pa za resnico, da bi živeli zanjo. Ne samo, da bi se trudili živeti brez laži, ampak da bi se trudili iskat resnico in razglašali. Poleg tega pa mi je bila zanimiva tudi misel, da izpolnjevanje zapovedi še ne pomeni odrešenja, prav tako moralno življenje ni pogoj za odrešenje. Kako pa lahko potem pridemo do odrešenja??? Odrešenje pride do nas, v osebnem odnosu, ki ga imamo do Boga. Bog nas prvi ljubi in preko njegove ljubezni, ki jo doživim, lahko potem tudi jaz delam dobro naprej. Tako kot pri Zaheju, ko je Jezus sam rekel: Danes moram ostati v tvoji hiši. Tako je pristopil do njega osebno, ne glede na to kakšen človek je bil, tudi če ni živel po normah tedanjega časa. Bog nikoli ne izključi nekoga, ki ni v okviru teh norm. On daje prednost človeku, nas kliče, nas nagovarja, mi pa z moralnim življenjem odgovarjamo na božji klic. Pomembno pa je tukaj vprašanje ALI SEM RES V POLNOSTI ODGOVORIL NA JEZUSOV KLIC.

In še ena stvar mi ne da miru, sploh v teh dneh, ko je pred vrati praznik Vseh svetih in je dobro opraviti spoved. Ja spoved … kako se pripraviti nanjo? Vedno se sprašujemo kaj sem naredil narobe in naštejemo grehe. Bolj pomembno pa je KDO SEM JAZ V TEM DEJANJU PRED BOGOM? Sem lažnivec, ker se zlažem … sem hinavec, ker nisem iskren do sebe in do drugih, … kakšen res sem v vsakdanjem življenju, kakšne so moje maske pred ljudmi in pred Bogom.

Minca

Zgodil se je … Abram

2008-10-24T21:02:00.002+01:00

Petek. Pogledam na uro. Še malo pa gremo v Portorož. Iz službe pridem malo čez tretjo. Zdi se mi, da me kuha vročina in vem, da me boli grlo. Postajam čedalje bolj zaspana. Pa zakaj bi sploh šla na tale vikend? Rabim počitek in spanje, ki ju v Portorožu ne bo dosti. Morda pa ne bi šla. Pa kaj mi je tega treba? Kaj pa če ne bo v redu? Pa se ne bom čutila sprejeto? Pa bom dobila vročino? Počutim se kot kakšen majhen otrok, ki ves čas nekaj sprašuje. Samo da sem sama že tak odrasel otrok, ki preveč sprašuje in zelo tipično zame, čisto preveč razmišlja, kadar to sploh ni potrebno. Nič. Zberi se. Zadnji trenutek pač ne moreš odpovedat. Če te On kliče tja, je že prav, da greš. Prepusti se in vse se bo uredilo.

Vsi dvomi izginejo, ko se usedem v avto poln nasmejanih obrazov. Odpeljemo se v znano, ki je v mnogih stvareh še vedno neznano. Kot tiste vrvice, ki smo jih vlekli prvi večer. Bile so prispodoba nejasne poti, ki pa je vendarle peljala proti cilju. Spoznati drug drugega, razmišljati o molitvi in jo doživljati na nekoliko drugačen način kot smo sicer navajeni. S petjem in veseljem, ki se izražata skozi telo, z adoracijo srca, kjer sta le Ti in On. Z odpiranjem Svetega Pisma in iskanjem odgovorov na vsa vprašanja in dvome, ki se porajajo vsak dan. S sprehodom, kjer se je čutil vonj po morju in se pogled ustavljal na oljkah in galebih. Vsak korak, ki je bil prepleten s pogovorom in smehom. Smeh, ki je odmeval iz naših sob ob skupnih večerih in dobri hrani.

Vrvice, ki so bile na začetku pomešane, so se znova in znova razpletale in prepletale. Povezovale so nas, tako različne po interesih, starosti, videzu, krajih, od koder prihajamo… Pa vendar tako podobne v iskanju resnice v naših življenjih. Tisti trenutek, ko sem prišla na prvo srečanje na Mirje, mi je postalo jasno, da so se vrvi šele začele dobro prepletati in se je iskanje šele dobro začelo. Pa smo spet na neznani poti, ki pelje… Kam? Zagotovo ve le On. Na nas je, da se mu prepustimo. Bomo zmogli?

Abramka

Uvodni Abram vikend

2008-10-19T17:46:00.001+01:00

Od 10. do 12. oktobra se je v Potrorožu odvijal uvodni Abram vikend. V petek zvečer smo se najprej nastanili v prostorih pod portoroško cerkvijo, nato poklepetali ob večerji in začeli vikend s kratkim predstavitvenim večerom. Čisto na koncu smo se ustavili še v cerkvi pred Najsvetejšim. Naslednji dan, v soboto, nas je obiskal brat kapucin Štefan Kožuh, ki nam je govoril o ponižnosti. Po predavanju je z nami obhajal še sveto mašo. Po kosilu smo se abramovci odpravili na sprehod proti Strunjanu. Ker nam je bilo vreme naklonjeno, smo nekateri še zadnjič letos preverili temperaturo morja.V nedeljo smo se pridružili župnijski sveti maši in z njo tudi zaključili naše prvo druženje. Na vikendu smo se dodobra spoznali med seboj in obenem začeli graditi tudi odnos z Bogom.

Abram

DREŽNICA NI ENAKO DREŽNATI :) !

2008-09-04T20:45:00.002+01:00

»Čin čin drežnice, kje so stezice…..?« sem si popevala nekega jesenskega popoldneva lani mimo Filo faksa…..in se spraševala, kam so šle moje stezice.. nikamor nisem več videla in tako suha v sebi nisem bila še nikoli….vedno pa imela težave s tem, da sem Božji otrok … Kako biti otrok? Otrok vendar zaupa, otrok se prepušča, otrok ni uporen in ne dvomi….. Zakaj je moja narava potem tako naporno uporna? Čas za akcijo bi človek rekel?!
Naslednje dopoldne sem med službo po netu brskala in nimam pojma zakaj sem ravno tisti dan in sploh edinokrat zašla na stran Skupnosti Emanuel in Abram šole…. TO BO TO! se je oglašal alarm, saj sem že zadnje tri leta premišljevala o tej šoli, zanjo sem že slišala, pa zaradi mojega prepevanja vsepovsod nikoli ni bilo časa …
In sem šla v akcijo, prikapljala za vsemi ostalimi … in ob začetku imela tri velike srčne želje….postati človek molitve, izmoliti moža in željo, da bi me Bog tako močno in od blizu zapečatil na srce, da ga bi morala gledati s sončnimi očali, ker se tako sveti!!! Kakšna nora duhovna vožnja je bilo preteklo leto!!!! Kdo bi si mislil, da se bom zaradi predavanj in naših sočnih pogovorov prvič začela resnično zavedati svoje ženskosti in veličine »prave« ženske, ki je prava, če postaja podobna Mariji? Srečala sem se s seboj in svojimi šibkostmi, po schnell kurzu pa se nato učila izročati Njemu vse, v čemer bi želela rasti, predvsem svoj neposluh, premalo ponižnosti, sposobnost molka in željo po večji odprtosti! Kakšna spodbuda so bili čudoviti četrtki za ritem molitvenenega življenja in za spoznanje, da je vsaka molitev dar, čudež in odgovornost, saj v svetu ustvarja novo dobro!! Nikoli si ne bi mislila, da bodo slavilne molitve na začetku ustvarjale v mojem srcu take presežke veselja za cel teden vnaprej, vsi novi prijatelji pa bodo dragoceni ljudje s toooliko specialnostmi?! :)
Leto je naokoli, zaključek v Parayu je bil kepa na i :) , ker sem lahko premislila, katere od mojih želja na začetku so se uresničile. Niso mi zastojn rekli:« Pazi, kaj prosiš!«….Prvič v življenju vsako jutro vstanem in šibam v pisarno s pesmarico prepevati in na glas slaviti, ne da bi razmišljala, kaj sodelavci mislijo, vztrajno se zahvaljujem za moža, ki je že skoraj tu :), vera v uslišanje pa hitro raste, med težkim obdobjem sredi leta pa mi je bilo dano spoznati Križanega Jezusa čisto od blizu (več o tem lahko drugič). Krasna bilanca, najlepše pri vsem je pa to, da sadovom ni konca, okus pa kar traja in traja :) ……
Prej sem bila otrok v kotu, sedaj pa se počutim kot otrok, ki drežna in Jezusa cuka za haljo!! Vztrajno in uporno, tokrat zaradi vere! Nova svoboda je v tem, da vem, da moje cukanje ni odraz sitnobe, ampak na novo zasejane vere, Jezus pa me gleda, se smeje in mi pravi: » Otrok moj, kako bi te ne uslišal, ko pa tako vztrajno cukaš, da se bo kmalu platno strgalo! Poglej desno, tam te čaka kup daril, ki jih imam pripravljenih zate in končno ti jih lahko podarim!« Poti zopet vidim in kmalu bom potrebovala sončna očala, z metuljčki na ročajih, saj sem ženska! :)

P.S. Razprodaja sončnih očal se to jesen nadaljuje!!!

Abramova zaključna sv. maša

2008-06-21T14:27:00.007+01:00

V četrtek 5. junija smo letošnji Abramovci s slavljenjem, bogoslužjem in agape slovesno zaključili šolsko leto.

Če smo lani kot Abramovci stopili na pot poglabljanja vere ...
Gospod je rekel Abramu: »Pojdi iz svoje dežele, iz svoje rodbine in iz hiše svojega očeta v deželo, ki ti jo bom
pokazal. Iz tebe bom naredil velik narod, blagoslovil te bom in naredil tvoje ime veliko, da bo v blagoslov.«

... lahko sedaj rečemo da ga sedaj, bogatejši za mnogo izkušenj, spoznanj, modrosti in ljubezni, zaključujemo kot Abrahamovci:

Ne boš se več imenoval Abram, temveč Abraham ti bo ime, kajti postavljam te za očeta množici narodov. Naredil te bom silno rodovitnega, napravil bom iz tebe narode in kralji bodo izšli iz tebe. Postavljam zavezo med menoj in teboj ter tvojimi potomci za teboj iz roda v rod kot večno zavezo. Tebi in tvojim potomcem za teboj bom Bog.

Hvala Bogu za blagoslovljeno leto!

Abram vtis

2008-06-14T10:02:00.003+01:00

Po zaključku letošnjega Abrama gledam nazaj in poskušam vse skupaj nekako ovrednotiti in sicer v smislu, kako sem doživljal četrtkova srečanja jaz in kaj zame pomeni Abram sedaj, ko sem ga spoznal tudi »od znotraj«.

Ne morem mimo tega, da omenim meni največjo zanimivost, ki je nikoli nisem razumel in mi je skrivnostna še danes: ljudje, polni veselja, ki sem jih sprva poznal predvsem po meni rahlo nenavadnem načinu slavljenja. Ob tem mislim na slavljenje z dvignjenimi rokami, na molitev v jezikih, na »podobe« oz. »videnja«, ki naj bi jih nekateri imeli in na podobne pojave. Našega župnika namreč še nikoli nisem videl moliti na tak način, niti kakega škofa, kaj šele papeža. Rekel sem si, da si bom v tem letu predvsem poskušal izoblikovati svoje mnenje o tem in če me bodo prepričali, bom začel tako moliti tudi jaz. Nikakor ne morem pozabiti tudi na mnoge druge stvari, ki mi jih je celo leto nudil Abram: kvalitetna predavanja, pogovor in druženje z mladimi, adoracija,… Najlepše, kar mi je dal Abram, pa so nova poznanstva; spoznal sem precej novih ljudi, postali smo prijatelji in ni mi žal niti sekunde, ki sem jo preživel z njimi. Mogoče zveni malo nenavadno (bi moral prihajati tja zaradi Boga in z željo spoznati kaj novega o Njem?), ampak ne morem opisati veselja, s katerim sem prihajal na Abram predvsem zaradi čudovitih, neverjetno odprtih ljudi. S tem mislim tako na organizatorje, katerim se res lahko zahvalimo za nepozabno leto, kot na udeležence in če ne zaradi drugega se je že samo zaradi njih splačalo priti. Poleg tega so se nam na raznih vikendih pridružili tudi drugi in ne verjamem tistemu, ki bi rekel, da tu ni bil prisoten Bog. Res, da moja udeležba šole za evangelizacijo ni bila najbolj vzorna, mogoče tudi zato ni bilo na področju moje duhovnosti kake občutne spremembe.

Vse bolj se mi dozdeva, da je samo molitev še zdaleč premalo, da bi zaživel neko duhovnost, da se reče. Po mojem je potrebno sesti za knjige in se seznaniti tudi s pogledi in mnenji raznih teologov in tistih, ki se s tem ukvarjajo malo bolj intenzivno (tega smo bili na Abramu deležni pri predavanjih). Ugotavljam tudi, da moramo kristjani nekatere stvari preprosto verjeti, verovati in pika. Sam sem sicer prepričan, da je to posledica vzgoje, ampak tudi jaz poznam Nekoga, ki lahko usliši molitev in naredi nemogoče in se odzove na ime Jezus. Ravno zaradi tega ne morem narediti zaključka, da so vse zgodbe in pričevanja o t.i. živem Bogu »buče«. Ne občutim potrebe, katera naj bi bila razlog za že prej omenjeni način slavljenja, niti ne morem verjeti določenih stvari, ki bi jih kot kristjan moral. Vrtim se v začaranem krogu: ni dvoma, da Jezus obstaja, ampak Sveto pismo, pa Cerkev in tisti Sveti Duh, ki te »razsvetli«…

Zdi se mi, da bi veliko več odnesel od Abrama, če bi vse te stvari verjel (program je namreč res fantastičen), ampak to je moj problem… Vesel sem za vse tiste, ki res občutite Jezusovega Duha in mahate z rokami in molite v jezikih, ampak saj veste, človek ne more delati proti samemu sebi.

Abramu 07/08 gre torej desetka, vsem bralcem pa lep pozdrav!

Primož

Od Cola do Svete gore

2008-05-13T13:25:00.004+01:00

O razločevanju

2008-04-04T17:12:00.000+01:00

Dragi Abramovec, draga Abramovka, resnično ti je lahko žal, če si srečanje 3. 4. 2008 zamenjal/a za učenje, žur, delo, bolezen, večer v savni ali kaj podobnega. Udeležba je bila namreč po Janezovih besedah »ena srednja žalost«, kar pa zagotovo ne velja za predavanje!!! Naj ti torej teknejo skromne drobtinice iz bogato obložene mize modrosti p. Vilija Lovšeta (DJa), ki sem jih zbrala prav manjkajočim v čast in borno tolažbo!

Beseda je tekla o razločevanju. Duhovnem, jasno. Razločevanje bi v ne-jezuitskem jeziku imenovali gradnja odnosa in dialoga med človekom in Bogom. Ljudje zaradi lastne grešne narave večkrat ne razumemo Boga, njegovega sporočila za nas (pa naj bo On še tak poliglot!). Razlog tiči bodisi v naši duhovni lenobi, zaprtosti in strahu pred zaupanjem v Boga, v našem ukvarjanju s samim seboj, poslušanju svojega strahu. Da bi se otresli teh nebodijihtreba vrlin, se moramo nujno naučiti prepoznavati Božjo govorico. Bog nam po Vilijevih besedah v osnovi govori v dveh jezikih; preko tolažbe in preko potrtosti. Ja, ja, tudi preko žalosti in tesnobe, kajti Bog je pravični staromodni a vselej učinkoviti vzgojitelj. Tolažbo izkušamo na različne načine: v globokem veselju, občutju ljubljenosti, v lepoti, v solzah nad človeško grešno bedo, v sočutju, v čutenju Božjega odpuščanja… Tolažba ti da krila. To je tisti občutek, zaradi katerega bi najraje pokristjanil svojega marksističnega profesorja, svojega ateističnega prijatelja prisilil v duhovne vaje v tišini ali šel za celo življenje v misijone v Somalijo. Upam, da nisem edina, ki je kaj takega že doživela. Vendar prav tu se skriva past, kjer nastopi Hudobec v vsej svoji zvitosti. Človek si želi čustvo tolažbe prilastiti, ga okušati neprenehoma, kar ga lahko preslepi do te mere, da postane verski blaznež z veličinskimi blodnjami, ki je pozabil, od kod vsa ta tolažba izvira. Bog si želi človeka v vsakem trenutku, želi si ga za dialog in zvest odnos, ne pa da bi bil njegov »dušni serviser«. Če se človek prepusti željam lastnega ega (ki so največkrat želje po ugodju), ga to neizbežno vodi v občutje duhovne potrtosti. To je tisti padec, kjer je človek najbolj nemočen, kjer se lahko dokončno odvrne od Boga in izgubi upanje vanj, ali pa se ga z vsemi štirimi oklene. Seveda je pravilna druga izbira, kajti blizu je Gospod tistim, ki so skrušenega srca, in tiste, ki so potrtega duha, rešuje. Pri tem pa velja opozoriti naslednje: kadar prosimo Boga za pomoč, naj to ne bi bila prošnja za »dobro počutje«, za tolažbo zaradi nje same, ampak želja po pripadnosti Njemu, po predanosti in izraz zaupanja vanj. Brezpogojnega; tudi če bo še nadaljnjih dvajset let govoril v jeziku potrtosti. Božja ljubezen neizpodbitno obstaja, pa če jo občutimo ali ne. Ključnega pomena je zahvala, zahvala za vse, tudi za občutek tesnobe (komur to uspeva, naj mi pove, da pridem v njegovo šolo). Bog si namreč želi, da bi se zanj odločili in se s tem večkrat ločili od občutka ugodja, kajti ugodje še ne pomeni sreče.

V takšnih globinah in višavah so se v četrtek vrtele naše misli. Čaka nas veliko dela in krmarjenja med lastno in Božjo voljo, med upom in strahom, med tolažbo in potrtostjo. Veliko ravnotežja in jasnega uvida vam želim!

Neža

Po veliki noči v AO

2008-03-31T19:29:00.002+01:00

Altöttig – bavarsko romarsko mestece z Marijinim svetiščem mi je že dolgo pri srcu. Letos pa sem na tem milostnem kraju skupaj z mladimi iz vse Evrope preživela velikonočne praznike. Veličastna liturgija mi je pomagala razumeti sporočilo in veličino teh dni ter povezanost velikega petka z veliko nedeljo. Res ni velike nedelje brez velikega petka. Tako sem ponovno dobila upanje, da bo Bog vdahnil življenje v vse »prazne grobove« mojega življenja in obudil, kar je mrtvo in nerodovitno. Obenem pa sem se zahvalila za vse dogodke, ko me je že potegnil iz groba v življenje, za vsa vstajenja … Razumela sem, kako so vse male smrti potrebne, da vzklije življenje. Na velikonočno vigilijo sem čutila neizmerno veselje, ko je ob slavljenju in ploskanju po cerkvi zadonela aleluja, kot da so se nam za trenutek odprla vrata v nebesa. Vsi smo peli, ploskali, dvigovali roke in tako tudi navzven pokazali, da smo veseli. Ob takem veselem slavljenju se odpre še tako zaprto srce in človek začuti neizmerno moč vstajenja. Tako kot smo doživeli žalost in razočaranje ob križu ter praznem grobu, smo doživeli in občutili veselje ob vstajenju. Tako pomembno življenjsko sporočilo človek lažje razume, če ga doživi, če se odpre srce. In to se je v Altöttingu zgodilo, zato je bilo vredno poromati tja.

Silva

Pri praznovanju Velike noci v Altottingu mi je bila vsec mednarodna udelezba iz vseh koncev Evrope in to, da smo imeli skupno vecjezicno liturgijo ter slavilne pesmi. Zavedel sem se lepote slovenscine in v primerjavi z nemci ali francozi se nisem pocutil prav nic inferiornega, zaradi tega kar sem. Nasprotno prav ponosen sem bil. Najbolj od vsega pa me je radostila zavest enotnosti, da smo vsi evropejci in vsi kristjani in da skupaj na tem posebnem kraju slavimo vstajenje Jezusa Kristusa.
Marko

Tudi letos nas je vse skupaj, romarje s Slovenije, sprejela Marija z male kapele milosti. V petek sem jo sla pozdravit in dobila sem Njeno zagotovilo, da nas bo vodila preko tridnevja. Verjela sem ji, ker je bila navsezadnje edina, ki je v prvem tridnevju zares spremljala Gospoda.
Spet sem lahko slavila z drugimi narodi! To je zame vedno novo veselje, pa tudi cudenje. Jezus zares zivi z nami; in toliko nas je, ki imamo upanje v Njem! Novo upanje od Njega sem prejela pri spovedi.
In nenazadnje, da ga iscem v temnem grobu, ga iscem zastonj. Ven grem pogledat!
Joži

Kaj lahko doživiš na uličnem misijonu?

2008-03-26T13:46:00.000+01:00

Naj vas naslov ne zavede, saj namen uličnega misijona, ni samo v osebnih koristih, zanimivem doživetju, osebni rasti, torej nečem, kar bi sodobna avanturistično-popotniška in raziskovalska, urbana duša želela početi zaradi lastnega užitka. Namen uličnega misijona je predvsem v oznanjevanju evangelija in širjenju Božje Ljubezni med naključnimi mimoidočimi, ki so se v našem primeru, v četrtek 13. marca 2008, znašli v okolici frančiškanske cerkve Marijinega oznanjenja na Prešernovem trgu v Ljubljani. Ker pa sam ne morem vedeti, kaj so si mimoidoči mislili o našem početju in kaj se je dotaknilo ljudi, ki so nam sledili v kapelo, je bolje, da opišem, kaj sem pri tem doživel in videl sam.

Na uličnem misijonu lahko...

... vidiš množico nezainteresiranih ljudi, ki bežijo stran od tebe – od njih se učiš sprejemanja zavrnitve.

... doživiš lepoto odnosa med očetom in otrokom, ki za mamico skupaj pišeta prošnjo/zahvalo Jezusu. »Kaj bova pa mamici napisala?«

... prepoznaš znan novinarski obraz, ki se pri tebi pomudi le toliko, da vzame letak, saj že naslednji trenutek na trideset metrov pozdravlja svojega prijatelja.

... srečaš prav posebne ljudi, katere Jezus Kristus blagruje, ker je njih Božje kraljestvo. Nič čudnega, z veseljem v očeh in nedolžnim srcem, so se brez posebnega prepričevanja sami odpravili v kapelo.

... srečaš stare znance, ki jim v zadregi pojasnjuješ, kaj počneš.

... ustaviš ljudi, ki prihajajo od sv. maše v stolnici in jim je kapela tako rekoč drugi dom.

... doživiš potrditev milosti evangelija, v mladi, na videz precej utrujeni in otopeli ženski, ki se hitro pusti prepričati, da gre v kapelo, čeprav je neverna. »Pridite vsi k meni, ki ste obteženi.«

... poskušaš pri osebah, ki pozno odhajajo iz službe in nimajo časa poslušati, kar bi jim rad povedal, ker se jim mudi domov, kjer bodo delali naprej – no, vsaj letak so vzeli iz navade in ga kasneje morda na hitro prebrali.

... vidiš mladi, študentski prijateljici, ki ti nezaupljivo in sumničavo sledita v kapelo prižgati svečko in izvleči listek z Božjo besedo, ter takoj zatem navdušenje nad sporočilom le te.

... naletiš na trde orehe, kot je dolgolasi fant iz heavy-metal scene, s katerim nepričakovano padeš v resno debatiranje in soočanje argumentov o tem, ali v tem svetu zmagujejo volkovi ali jagnjeta. Edini vidik duhovnega življenja, ki ga zanima je demonologija. Noče v kapelo, ni dovzeten za argumente, še letaka ne želi vzeti. Največ kar dosežeš je, da izveš ime in stisneš roko.

O Bog, dajem se na razpolago in prosim, da, ne jaz, ampak Ti, deluješ v srcih teh ljudi.

Marko

Moralno

2008-03-17T16:22:00.001+01:00

Celotno predavanje o MORALNI TEOLOGIJI, ki nam ga je posredoval g. Roman Globokar, me je zelo nagovorilo. Dobila sem tudi potrditev, da sem na pravi poti razumevanja in življenja moralnosti.

Nekaj misli iz predavanja, ki mi ostajajo in so zame bistvenega pomena: Morala je izkoristiti svoje darove v vsej polnosti (do maksimuma).Kristus je temeljna norma za moralno življenje Kristjana. Vabi nas, da postanemo Njegovi, da gledamo na svet z Njegovimi očmi. Daje nam Svetega Duha, da razumemo, kaj pomeni izpolnit svoje poslanstvo. Odgovor na Kristusov klic pomeni v ljubezni obroditi sad za življenje sveta. V Njem je polnost življenja in rodovitnost. Saj je On ena sama LJUBEZEN, ki ljubi vsakega brezpogojno.

Irena

Še vedno po vikendu

2008-02-28T09:26:00.002+01:00

...izjemen vikend in neverjetna delavnica....ko ljudje po dveh urah in pol se kar sprasujejo in na koncu dajejo maile in telefone in vabijo na predstavitve, in kar ne zelijo oditi, samo gledas...

Z Darjo sva se potem pogovarjale, vse je slo iz srca v besede tako gladko in tako srcno, da res ni bilo od naju!

In potem se oddaja na Ognjiscu. Bogu hvala za medij, ki doseze veliko vecji krog ljudi, pravi zegenj :o))!

Iz vikenda sem prisla drugacna in cutila, da zares trenutno najbolj lahko pricujem prav s predstavitvijo misijona, kjer so se odpirala povsem nova obzorja...:o). Kot je rekel Alek, smo bili na visoki gori na vikendu v Celju in ce pomislim, da me je Gospod na novo zasadil na tej gori z malim neznim vrsickom (kot je prisla beseda, ko ste molili zame)...sem srecna in prvic v
zivljenju mirna, zaupam, da moj strah odhaja! :o))
Ob pohvalah za delavnico pa lahko le sklonim glavo v globoki hvaleznosti in recem HVALA BOGU, ki daje besede in daje ustvarjalni molk, vse ob casu....Letosnje celo leto je neverjetno, ze januarja se je zacelo, nadaljuje se s polno paro, vcasih kar ne dohajam, ampak lepo je...

A zakaj sem prisla k Abramu? Zaradi tega, ker sem pri 1,5 letu z Joshuo in skupnostjo nasla prekipevajoce veselje, iz katerega sem crpala naslednja 4 plodna leta v zupniji? Sedaj
ponovno cutim podobno, kot sem zelela to leto vzeti zase in duhovnost in razlocevanje, kje naj bo moja pot sluzenja, tako je, zopet prekipeva v meni, pa ne evforija.....in veselje, ki ne neha, cetudi je tezko...po tem sem hrepenela......in zelim si, resnicno si zelim, da bi me Gospod tako od blizu
pogledal, da bi rabila soncne ocale, ker bi se tako blescalo od njega...rada bi, da bi me zapecatil, zares zapecatil, da bi se mi odkril v vsej velicini...cakam in hrepenim.....pa saj bo prisel :o)))!

In tebi in celemu svetu zelim enako!

Špelca

Dogaja mi

2008-02-24T08:51:00.002+01:00

Ko takole malo razmišljam o Bogu, ugotavljam, da je precej skrivnosten.

Razočaran nad sinusoido v mojem duhovnem življenju, ki se je vedno znova risala z nekajtedenskim vzpenjanjem in nadaljevala pot s strmoglavljanjem proti ničli in v negativno, sem sklenil temu narediti konec. »Svetega Pisma se ne da živeti, saj vedno znova padam. Bog, vem, da si, ampak da je SP tvoja beseda, tega pa ne morem verjeti. Rad bi živel tako, kot Ti hočeš in lepo Te povabim, da mi sporočiš svoje želje – na kakršenkoli način, samo, da bo meni kristalno jasno, da si to Ti.« S takimi besedami sem začel nov način mojega duhovnega življenja. Iskrena molitev je bila čas, ko sem komuniciral z Njim, se zahvaljeval in se spraševal, zakaj govorim le jaz, On pa nič. Bog se je res oglasil na kristalno jasen način, vendar me je le opomnil, naj zaupam Vanj, ni pa rekel nič konkretnega, kako naj živim. »Ampak na Abramu ljudem 'ful dogaja'. Mi 'prodajajo buče'?« sem se spraševal.

In potem se je zgodil vikend v Celju. Na delavnici, ki jo je vodil Xavier, smo dobili nalogo - prebrati odlomek iz SP in poskušati ugotoviti, kaj nam Bog preko tega sporoča. Vprašal sem ga, kaj naj storim jaz, ki ne verjamem, da je to Božja beseda. »Če ne verjameš, da je SP Božja beseda, potem nisi kristjan,« je rekel med drugim in nočete vedeti, kako sem se ob tem počutil. Res nisem kristjan? Ta stavek mi je res dal misliti, še posebej, ker ga ni izrekel kdorsibodi, ampak duhovnik.

Nagovorilo me je tudi, da moramo, ko se odločimo za Boga, narediti korak naprej - v veri!!!. In sem se odločil. V veri, kolikor je pač premorem. Prvi dnevi so fantastični. Adoracija me »zadene« kot še nikoli in tudi stvari, ki so bile prej neizvedljive, se zdaj zdijo preproste. Nizajo se dogodki in majhne stvari, ki me zelo osrečujejo in zanimivo se mi zdi, da se dogajajo ravno zdaj. Skratka, »dogaja mi«. J Gre mogoče več kot le za naključja? Je to del Jezusovega »scenarija«?

Vedno bolj se mi zdi verjetna možnost, da mogoče Bog res ni tako jasen, kot sem jaz želel. Preprosto - moram verovati, verjeti.

Bo to morda res nov začetek ali le del sinusoide?

Primož

Po vikendu v Celju

2008-02-18T12:27:00.004+01:00

Vikend mi je pomagal pri moji zbeganosti. Dotaknilo se me je predavanje škofa (Bog je ljubezen in to ljubezen nam on vedno daje, jaz pa jo npr. zavračam s svojim individualizmom), najmočnejši pa je bil večer usmiljenja, saj je bil tako predstavljen, da je na obraz izval solze žalosti, solze sreče, ... Vzdušje je bilo prijetno. Poskrbljeno je bilo za vse, tudi za razne naše »muhe«. Domov odhajam z željo po vsakodnevni molitvi, ki je res resničen vir za zbližanje z Bogom, da si z njim v kontaktu.

Odlično pripravljeno! Sveže ideje, super program in NOR molitveni večer! Vikend je bil res od Boga požegnan! Samo tako naprej! Hvala!

Ej vsa čast! Res fajn pripravljeno, fajn delavnice, predavanja, gosti, ... Vse je bilo na mestu! Hvala za enkraten vikend! Bog z vami!

Zelo doživet vikend. Bilo mi je všeč, predvsem veliko glasbe, pričevanja. Prav tako pa tudi adoracija. Upam, da še pridem na kakšen vikend. Zahvaljujem se celotni ekipi Abram.

Najbolj se me je dotaknil Evangelij po Čušinu. Spoznala sem, da je Jezus navzoč prav v vsakem človeku, ne glede na to kakšen je. Jezusa srečujemo ob bolniku, zaporniku, revežu ... Truditi se moram za to, da vidim te ljudi, kakor gledam na Jezusa.

Ekipa Abram, jaz sem res začutila koliko velik dela in truda je bilo, da ste nam lahko pripravil ta vikend. Velik ste mi res dali s svojim pričevanjem, čudovita mi je bila delavnica ŽENSKA. Pa vi me navdušujete s tem kar ste, ker mislim, da res živite vero in HVALA VAM VSEM!!

Še enkrat hvala za vaš trud. Bilo je odlično. Zahvala tudi E-mladim za večer usmiljenja. E.

Hvala vam za čudovit vikend, je bil res milosten in blagoslovljen. Ne bom pozabila norih slavilnih molitev, pogovorov, večera usmiljenja in predvsem spovedi. Hvala vam in Bog z vami! D. =)

Na vikendu mi je bilo všeč, da so bili okrog mene ljudje, s katerimi sem se lahko pogovarjala o veri, delila z njimi moje izkušnje z Bogom ... Neizmerno sem vesela za ta dar, da me je On poklical na ta vikend in me zopet presenetil in me spomnil, da nisem sama, da je on skala, ki je vedno ob meni. Hvala vam vsem za to možnost srečanja z Bogom.

Hvala vam za vse kar ste mi dali na tem vikendu ... Prišla sem brez nekih pričakovanj. V bistvu sploh nisem vedela na kaj grem ... Zdaj pa odhajam s polno novih spoznanj ... Odprle so se mi nove poti. Hvala, zakon ste =)

Vsemu odboru se zahvaljujem za vso organizacijsko vnemo in pričevanje skupnosti.

Hvala lepa za vikend. Dobro ste pripravili. Bravo! Zelo dobra ideja: »odprti« večer usmiljenja, da ste za to povabili še ostale ... Osebno mi je Gospod podaril novo moč za naprej! Za veselje. Bogu hvala! Pa »apostolat molitve« - dobra ideja.

Same pohvale: dobra organizacija, dobre teme, super gostje ... Najbolj cenim odprtost članov in svobodo, ki se jo da vsakemu. Sveti Duh je res ...

Ta vikend mi je bil zelo všeč. Program, organizacija. Hvala vam. Edina stvar, ki me je motila je bilo to, da se na začetku nismo predstavili. Saj vem, da si ne bi zapomnili imen, ampak vseeno. Super ste.

Bilo je preprosto, mirno, občutiti je bilo Božjo ljubezen. Organizacija super! Ravno prav elastično, dobro vodenje, informiranje. Vse je bilo ravno prav : ) Hvala.

Na vikendu mi je bilo fajn. Povabili ste super goste, ki so nam predavali. So nam povedali marsikaj, kar me je nagovorilo. Ker mi adoracija veliko pomeni, mi je bilo všeč, da smo imeli toliko možnosti za molitev pred Najsvetejšim. Všeč mi je bil tudi zabavni program – ste se res potrudili. Zelo lep pa je bil tudi sobotni večer. Hvala vam za tako lep vikend. Super ste : )

Najbolj se me je dotaknil sobotni večer v cerkvi in pripravljenost ljudi za pričevanja, kljub raznim težkim preizkušnjam. Hvala za vse.

Post bolj posten

2008-02-10T12:41:00.001+01:00

Postni čas je vsako leto priložnost, da bodisi poglobimo svoje duhovno življenje, bodisi se vržemo v askezo s skromnim jedilnikom in molitvijo v raševinasti obleki, več razmišljamo ali si z izgovori o zdravem in pestrem prehranjevanju opravičujemo naše lagodno mesojedstvo ali drugo razvajanje. Lahko pa seveda brez zavestne odločitve o kakršnikoli spremembi našega vsakdana kot padalec z letala vpademo na velikonočno procesijo, ki nas tako ali tako vsako leto prehitro preseneti in nam izbori en dan dopusta, šunko, hren in seveda nepogrešljivo potico.

Pri meni je začetek posta vsako leto prežet z razmišljanjem o treh »dogmatičnih« stebrih, ki podpirajo dobro pripravo na veliko noč. To so baje post (v smislu odrekanja), miloščina in molitev. V domači župniji smo z nekaj znankami pretresle vse možnosti, kako zadeve v skladu z zmernostjo omiliti; odrekanje se namreč lahko hitro sprevrže v samo-kaznovanje, poleg tega so železo v mesu, endorfini v čokoladi, kofein, sladkor in vse druge radosti nujne sestavine našega jedilnika, ki nas ščitijo pred tem, da ne postanemo za okolico nevzdržne nevrotične pošasti – kar z eno besedo pomeni, da so zgoraj omenjene snovi od Boga, Bogu všečne, nam prijetne in izražajo našo ljubezen do sebe. Z miloščino smo prav tako precej hitro opravile; zakaj bi prav v postu spodbujali pitje alkohola s tem, ko dajemo kak kovanec raznovrstnim prosilcem? Glede molitve pa smo se vdale; ja, molitve res ni nikdar preveč in v nobenem primeru ne škodi.

Pred nedavnim sem z velikim navdušenjem odkrila Izaijo 58 (vem, pozno) in se takoj zgrozila, zakaj se tega ne bere pri maši na pepelnico. (Kasneje sem odkrila tudi, da se odlomek bere kak dan ali dva kasneje … in se pomirila). In kaj pravi modri Izaija? »Ne postite se, kakor je treba na dan, ko naj bi se slišal vaš glas na višavi.« Nikjer besed o nezdravi strogosti do sebe, celo prepoveduje jo: »Mar je takšen post, ki sem ga izbral, dan, ko človek pokori svojo dušo? Da pripogibaš glavo kakor loček in ležiš na raševniku in pepelu?« Jasno, naš cilj je odpreti se Bogu in k temu pomagati tudi bližnjemu, zato avtomatsko odpadejo vse egocentrične lepotilne shujševalne kure. 'Oznanjanj Gospoda, pomagaj najti Boga, tistim, ki ga iščejo, posvari ljudi pred grehi, obleci nagega in izženi krivico iz svojega srce!' bi bil preprost povzetek Izaijevih navodil, ki so precej zahtevnejša od zgornjega razumevanja posta.

Naj povzamem, kaj je v mojih očeh namen posta: post (kot odpoved) razumem kot pogled v svojo vest, kjer se odrečemo svojim nezdravim navezanostim, svojim razvadam (ki niso samo prehrambene), nekakšna vsestranska čistilna akcija v samem sebi. Kar še zdaleč ne pomeni strogosti, ampak izraz ljubezni do samega sebe (tudi skozi samodisciplino). Molitev naj bi pomenila izraz ljubezni do Boga; miloščina pa izraz ljubezni do bližnjega, kjer ne podarjamo le drobiža, ampak delimo sebe, svoj čas, svoje trpljenje, veselje, misli, zaupanje. To, kar preprosto smo, je namreč veliko več kot to, kar imamo ali kar delamo.

Post naj bi bil torej čas zavestnega izkazovanja ljubezni sebi, Bogu in bližnjemu. To pa smo že nekje slišali, kajne? Če pa se bomo vseeno raje odločili za kakšno sladkarijo manj, se ne bojmo, da bi nam zmanjkalo »cukra« v krvi ali kalcija v kosteh, kajti »Gospod te bo vedno vodil in ti sitil dušo v suhih krajih, okrepil ti bo kosti in postal boš kakor namakan vrt …«. Blagoslovljen post vam želim!

Neža

Lepota stvarjenja

2008-02-03T13:17:00.000+01:00

Ta četrtek smo s Primožem Krečičem razmišljali o lepoti. Vse kar je ustvarjeno je lepo. Prav sporočilo o stvarjenju nas kliče, da bi znali občudovati svet okrog nas. Naše poslanstvo je, da lepoto in veselje širimo iz Boga na stvari in končno na človeka. Lepota ni zgolj zunanji blišč in maska, temveč mnogo več: lepota je odsev skladnosti med telesom, dušo in duhovnostjo. Ta se kaže tudi odnosih. Ti naj ne bodo zgolj površinski in sebični, temveč naj nas združujejo in bogatijo.

Bliža se postni čas, ko bomo imeli možnost spremeniti in globlje doživeti odnos do Boga in ljudi. Ena teh priložnosti se nam ponuja že ta mesec na vikendu v Celju, zato jo ne zamudi!

Jure

Čisto osebno

2008-01-28T12:07:00.000+01:00

Skrajni čas je, da še jaz nekaj prispevam k našemu blogu. Ob tej priložnosti sem se zamislila, kaj me je sploh prineslo k Abramu.

Za to skupino sem lani oktobra slišala prvič, čisto po naključju (ali morda tudi ne?). Po dolgem času sem bila ravno na tisti študentski maši, kjer smo bi povabljeni, da si pridemo Abram ogledat malo pobližje. Odkrito povedano se me ne da navdušiti ravno z lahkoto, ampak tokrat je bila odločitev kristalno jasna. In kaj sem tam videla? Ljudi, ki so brez zadržkov govorili o Jezusu, o ljubezni in o Bogu. Čisto navadni ljudje, mladi, prijazni in zagnani. Morda, sem si mislila, pa bi lahko jaz postala njim podobna.

V življenju sem vedno imela občutek, da sem črna ovca. Tako malo posebna, tiha, naivna, pravzaprav ne ravno za na ta svet. Sploh pa se je situacija z leti samo slabšala. Nekako sem dobila občutek, da pravih kristjanov v moji bližini sploh ni. Imela sem občutek, da jih ni bilo na gimnaziji, ne na moji fakulteti in ne v službi. Včasih je bilo že prav naporno biti neprestano izpostavljen zaradi svoje verske pripadnosti. Bila sem že pravi eksotični ptič, saj kakšen normalen izobražen človek pa dandanes še veruje in hodi v cerkev? Pravzaprav sem bila kar malo osamljena. In potem je prišel Abram. Tukaj sem prvič srečala ljudi, ki imajo podobne težave kot jih imam jaz. Ki so razgledani, veseli in trdno stojijo v življenju.

Sprva nisem verjela, da mi bo uspelo hoditi vsak četrtek in to še za cele tri ure(!). Ampak sledilo je presenečenje za presenečenjem. Čas na srečanju neverjetno hitro mine in včasih se zalotim, da že v ponedeljek razmišljam o četrtkovem srečanju. In Njemu sem lahko zahvalim za vse prejete darove in tiste, ki me še čakajo. Hvala ker Si me pripeljal sem.

Morda pa vendarle nisem tako črna ovca, kot sem mislila. Lahko, da sem pisane barve. Saj ima On rad barve.

Barbara

Pred kosilom

2008-01-23T10:06:00.000+01:00

Molitev

2008-01-21T08:48:00.000+01:00

Tako! Teden je mimo in spet je tu čas za Abram! Tokrat je po slavilni molitvi k nam prišel Marjan Pogačnik, ki nas je povabil k redni molitvi in nam o njej podal mnogo zanimivih in poučnih stvari.
Molitev je vez med nami in Bogom. Smo mi in je Bog, vmes pa naj bo prostor za molitev!
Je bistvena za človeka, ki želi biti kristjan. Brez molitve lahko gledamo na krščanstvo zgolj kot na lepo idejo, po kateri se poskušamo ravnatil, nimamo pa z njim osebnega odnosa in smo kot taki šibkejši. Pametno je naprimer vedeti, da molitev ni neka vaja za sproščanje, premišljevanje o samem sebi, niti ne zahteva mnogo besed, je pa to pot do prijateljstva in zbliževanja z Bogom. Molitev je torej pogovor in odnos z Bogom. Lahko ga primerjamo z odnosom med mladim parom. Če si drug za drugega ne vzameta časa, odnos ne zaživi! Tako naj si tudi mi vzamemo čas za Boga. Lahko je to 15 minut ali ena ura, je pa to stvar, za katero se moramo odločiti!
In ne pozabimo, da naj za Boga ne ostanejo zgolj "ostanki dneva". Dajmo mu čas, ki nam je dragocen, in čas, ko miselno najbolj funkcioniramo.
Pa še to: Prejšnji abram smo že delali podrobne načrte za naš vikend! Približuje se z neverjetno hitrostjo. Tudi ti si povabljen!
Štefan

Mladi s pokojnim nadškofom Šuštarjem

2008-01-05T12:09:00.000+01:00

Tokratno 6. srečanje je bilo v četrtek 3. januarja 2008. Ta večer je bilo geslo srečanja: »Poglejte kakšno ljubezen nam je izkazal Oče.« (1 Jn 3,1). V ljubljanski stolnici sv. Nikolaja smo tokrat Abramovci pol ure pred večerno mašo s premišljevanjem in molitvijo sklenili češčenje pred Najsvetejšim, ljubljanski nadškof msgr. Alojz Uran, ki je vodil to molitev, pa je nato daroval še sveto mašo.

Po maši je nadškof povabil vse na kratko srečanje v nadškofijske prostore. Večer se je nadaljeval v družbi nadškofa, mladih iz različnih župnijskih mladinskih skupin in mnogih duhovnikov, redovnikov in redovnic. Kot vodilna skupina smo gospodu nadškofu postavili nekaj aktualnih vprašanj o tem kako mladim predstaviti pomen evharistije, kako jim približati razodetje našega gospoda Jezusa Kristusa. Kar hitro smo prebili led in pričevanja in odgovori so se vrstila eno za drugim. Dotaknile so se me besede gospoda nadškofa, ko je poudaril, da moramo v svojih vsakodnevnih pričevanjih biti odprti in svobodni. Ljudje iščejo smisel in osvežitev v življenju in mi jo poznamo: to je Jezus Kristus. Zato se ne smemo bati biti žive priče, biti sol zemlje, svetilka na mizi!

Večer se je kar prehitro končal, vendar smo odšli domov, vsak z mislijo v srcu, da nismo sami in da je vredno biti mlad kristjan. Aleluja!

Andreja

Po praznikih

2008-01-04T18:55:00.000+01:00

Vsak po svoje, vsak na svoje … praznovali smo v prvi vrsti prihod živega Bog na naš svet, potem pa še prihod novega leta. Predvsem prvo praznovanje še traja, saj se konča šele jutri zvečer, ko bomo podoživljali prihod svetih treh kraljev. Zgodbica, to ali ono … ko razmišljam o teh ljudeh (ki so celo omenjeni v evangeliju), si ne morem kaj, da ne bi naredil gib posnemanja. Trije možje so predvsem padli pred Jezusa in ga počastili ter mu darovali velike dragocenosti. Jasno mi je, kaj od tega lahko naredim v svojih molitvah in to me razveseljuje. Kar se pa tiče dragocenosti, mi pa vse bolj postaja jasno: še največ kar imam, je moja svoboda. Potem pa imam še veselje do življenja in nekaj malega molitev.

Janez

O veseli cerkvi

2007-12-14T17:09:00.001+01:00

Naj povem, da smo na prejšnjem Abramu govorili o Cerkvi. Današnja podoba Cerkve v javnosti je večinoma negativna. Prepogosto se Cerkev (v medijih) obravnava kot neko suhoparno in trdo inštitucijo, ki greni življenje običajnim državljanom… Ampak Cerkev je vse prej kot to! Cerkev je občestvo, skupnost odrešenih! Cerkev je skupnost kristjanov, ki so v svojem življenju okusili Božjo ljubezen in sprejeli Jezusa Kristusa za svojega odrešenika.
Za Cerkev je pomemben prihod Svetega Duha - Binkošti, saj to je ustanovni dan Cerkve. Po Svetem Duhu kristjani v srcu res začutimo, da je Jezus Kristus naš odrešenik! To je osebno izkustvo kristjana! Takrat šele smo v polnosti člani Cerkve! Ker Cerkev je skupnost odrešenih!
In kakšen je moj odnos do Cerkve?
Janez nas je čisto navdušil, da vzamemo svojo pot za Kristusom zares! Navdušil nas je, naj stopimo na pot svetosti! In če še ne veste: kristjani smo veseli ljudje!
Peter

Hej! Naše zadnje Abram srečanje mi je dalo vetra J predvsem glede dveh tem, ki sta ostali živi in ki jih že cel teden premišljujem: o nas kristjanih, skupnosti odrešenih in o idealu popolnega človeka. To je noro!!, kaj vse imamo po zakramentih in kakšen privilegij je biti odrešen…noro je, da nam odrešenost po Jezusovi smrti na križu in Njegovem vstajenju omogoča, da tudi v grozno spremenjenih okoliščinah najdemo enak smisel, kot smo ga imeli pred tem, to je biti za druge, ne zase in da darovanje trpljenja prinaša obilne sadove! Odrešenost je v tem, da z dvema nogama stojimo trdno na zemlji, ne pa bežimo iz realnosti, kot mi je nekdo zadnjič omenil…Odrešenost žene ven iz sebe, žene na delo, je klic k človeku in kako srečna sem, saj se v delu za druge vedno pokaže odgovor na to, kakšen naj bi bil popoln človek. Drugi so ogledalo stanja naše poti, kaj vse bi še bilo potrebno narediti, v čem še potrebujemo rasti... Delo za druge uči lastne vrednosti in tudi mej ter približuje bistvu, pristnosti, Jezusu. In če se srčno potrudimo biti Bogu bližje in si v vsaki situaciji prikličemo Jezusov obraz ter ga vprašamo, kaj bi on v dani situaciji storil, potem pa poskušamo narediti podobno, se sploh ni tako težko njemu vsaj malo približati. Torej tudi našemu idealu, popolnosti…mali koraki dajejo raketni pogon!!
Včasih se počutim tako majhno v besedah, pa se spomnim: Kako je pa Jezus deloval? Saj ni veliko govoril, malo je govoril in le takrat, ko je imel kaj za povedati…..Najlepše je zavedanje, da zgled govori več kot besede in da je popolnost v tihi doslednosti, ne v nastopanju! Kakšna svoboda! In zopet smo pri odrešenosti… Nujno si gresta z roko v roki….juhu!
Špela

E-mladi vikend

2007-12-10T17:11:00.001+01:00

8. in 9. decembra smo bili na vikendu na prečudovitem Planinskem polju.

V Planini pri Postojni je bilo ta vikend res pestro. Ekipa E-mladih nam je omogočila, da smo se še malo bolj približali Bogu. Zame je bil to po zelo dolgem času prvi duhovni vikend in bila sem resnično navdušena.
Pripravili so pester program, tako da je lahko vsak našel nekaj zase. Imeli smo predavanja, slavilno, adoracijo, mašo, možnost sv. spovedi, ogled filma, razvedrilni družabni večer poln smeha, pa tudi sprehod na svežem zraku.
Spoznala sem nove načine molitve, kako se približati Bogu skozi umetnost, marsikaj novega o Mariji ter o Božji ljubezni. Ugotovila sem tudi, da lahko v svojem življenju še marsikaj spremenim. Med vikendom me je Bog osvežil in mi pokazal pot naprej v tem času pričakovanja Jezusovega rojstva.
Čestitke in hvaležnost organizatorski ekipi ter kuharjem, ki so se res odlično izkazali. Čestitke. Se že veselim naslednjega vikenda.
Tadeja

Pa še nekaj slikovnih vtisov...
Velike priprave na še večji nastop:
Veselja polno...
Naša komedijanta (sta zažigala):
Marko je not padu:
Tile so popolnoma prevzeti:Akcija!

»Beseda«

2007-11-30T09:19:00.001+01:00

Abram; 22. 11. 2007

Na tem Abram večeru smo skupaj z Gregorjem Lavrincem razmišljali o učlovečenju. Začeli smo z Janezovim evangelijem – v začetku je bil Božji sin (Beseda) in Božji sin (Beseda) je bil pri Bogu in Božji sin (Beseda) je bil Bog. Ta igra besed nam prikaže, da je Jezus obstajal že pred učlovečenjem, z učlovečenjem pa Beseda postane meso, tj. človek. Najbolj me je nagovorila misel, da Bogu človeško življenje ni tuje, saj je Emanuel (Bog z nami). Torej se je želel učlovečiti, da bi nam bil še bolj blizu. Vse zaradi tega, ker kot ljudje bolj razumemo meseno kot duhovno.

Pa še to, priprave na »Miklavža v kafiču« so v polnem teku.

Adrijana

Po treh tednih

2007-11-16T14:30:00.000+01:00

V četrtek, 18.10.2007 sem padla tja. Kam? V začetek Abrama. Kako in zakaj? To zgodbo bom povedala kdaj drugič, ni pa dvoma, da je to Njegovo "maslo". Prvo, kar sem zagledala, ko sem stopila skozi vrata "naše šole", so bile vesele priprave za obilno malico (opa, kakšen agape, ki pa je bil posledica dogodka izpred ne vem natančno koliko let, ko je na svet prikukal naš Peter). No, lačni vsekakor ne bomo, ne tako ne drugače. Za duhovno hrano je namreč poskrbela slavilna molitev, Mihaelino pričevanje in adoracija. Mihaela je s svojim predavanjem zadela direkt v črno. Nas je kar postavila pred dejstvo. Bog je Ljubezen in pika. Sledila je njena življenjska zgodba in pričevanje o tem, zakaj je Bog ljubezen in zakaj tista pika. Vsekakor tudi jaz mislim, da je Bog ljubezen, ampak do tiste pike mi pa še malo manjka. Pa upam, da bo enkrat. Prvo srečanje se je potem končalo z bolj tehničnimi napotki za naprej. Ja, v ekipi so zares zakurili, saj so nam po predstavitvi dejstva Bog je ljubezen, v naslednjih srečanjih predstavili kar dva škofa. S škofom Jamnikom smo spoznavali problematiko zasebnega šolstva in večne teme odnosa med državo in Cerkvijo, medtem, ko nas je škof Bizjak povabil, naj vstopimo v dialog z Živo besedo, ki domuje v Svetem pismu. Vesela sem bila, da imata oba škofa tak pristen odnos do svojega dela, saj se je videlo, kako s srcem sta vsak pri svoji stvari in pri skupni stvari (beri biti v službi Cerkve in bližnjega). Malo me je zmotilo to, da se zaradi pomanjkanja časa ni mogla razviti debata, ampak najbrž se v 3 ure full programa težko stlači še 1 ura kvalitetne debate. No, kaj čmo!

Bolj podrobno o odnosu do bližnjega, pa smo se pogovarjali na včerajšnjem srečanju, ko nam je svoj pogled na to temo predstavila Sabina. Meni se je zdela zanimiva njena misel o tem, kako poskuša vsako (tudi najbolj preprosto) dejanje osmisliti z ljubeznijo do dotične osebe, za katero to dejanje opravlja. Beseda je padla tudi o tem, da naj ljubimo svoje sovražnike in za njih molimo. Stvar sem sama že večkrat preizkusila in neverjetno (ali pa niti ne:) ), da deluje. Po molitvah za koga, ki mi ni bil najbolj simpatičen, se je pojavila neka odprtost in sprejetje le-te osebe. Ljubezen? Hja, na tem moram pa še delat. Ne gre to tako hitro in konec koncev je res, da je spreminjanje in brušenje samega sebe vseživljenjski projekt.

Torej, letošnji Abram je štartal in Abramovci smo že ogreti na delovno temperaturo ter pripravljeni na nove izzive. Eden že nestrpno trka na vrata v podobi, že spet enga čisto posebnega škofa, namreč sv. Miklavža. Ja, priprave za Miklavžev žur so že stekle. Hura za ekipo! Abramovci pa napnimo možgančke in na dan z idejami.

In, se vidimo v četrtek!

eva

Portoroški abram

2007-11-01T13:07:00.000+01:00

V petek 12. oktobra smo se udeleženci šole Abram zbrali na spoznavnem vikendu v Portorožu. Zvečer smo prispeli do cerkve posvečene Devici Mariji Rožnovenski in se nastanili v »katakombah« neposredno pod cerkvijo. Takoj smo se začeli spoznavati in pogovarjati. Večer smo sklenili s slavilno molitvijo v cerkvi, ki je navdušila s svojo zelo sodobno arhitekturno zasnovo, seveda pa najbolj navdušila Njegova navzočnost.

Naslednji dan se je začel z Janezovim predavanjem o zgodovini odrešenja in Božji ljubezni. Osebno se me je dotaknila misel, da lahko znanost odgovarja na vprašanje, kako deluje svet, samo vera pa nam daje odgovor, zakaj je bil svet ustvarjen. V veri spoznamo, da popolnemu Bogu ne bi bilo potrebno ustvariti sveta, a vendar – tu smo. Zakaj? Naša življenja so nam podarjena in Nekdo nas mora imeti zelo, zelo rad! Z iztočnicami za pogovor, ki nam jih je dalo predavanje, smo se v manjših skupinicah odpravili iskat mirne kotičke. Zanimivo je, da so vse skupinice pristale na portoroških pomolih (hehe). Očitno je to primeren kraj za pogovor o veri. Vseeno pa raje nismo preizkušali hoje po vodi.

Od ondod smo se vrnili na obilno kosilo, ki sta ga poleg vseh ostalih slastnih obrokov pripravili Anka in Bernarda. Še enkrat hvala obema! Za tem smo šli kurit pridobljene kalorije. Poromali smo do strunjanske cerkvice in križa nad morsko pečino. Ob poti smo se ustavili še na plaži, si namočili noge in se posončili. Vedno sem presenečen, kako zanimivi pogovori se lahko razvijejo med hojo v skupini ljudi. Ob povratku v Portorož nas je že čakal Štefan – brat kapucin. Daroval je neverjetno lepo sveto mašo. Pri maši pa smo se naslednji dan pridružili še domačemu občestvu z župnikom Tomažem Ketejem. Seveda ne smem pozabiti omeniti dragocenih trenutkov tišine, ki smo jih preživeli v adoraciji pred izpostavljenim Najsvetejšim.

Zadnji dan smo preživeli sproščeno in skupni del zaključili s kosilom. Nekateri udeleženci seveda nismo bili pripravljeni tako kmalu zamenjati prijetnega sonca za mrzlo Ljubljano in smo ostali še malo dlje. Tako se je v prekrasnem sredozemskem okolju uspešno začel letošnji Abram.

Marko

Abram v prihajajočem letu

2007-09-03T19:21:00.000+01:00

Huh, pa je konec teh dolgih počitnic, bi rekel kdo. Za koga sta lahko 2 meseca dolgo obdobje, če pa temu prištejemo še (z izpiti popestren) september ... končno, z oktobrom nova izdaja Abrama, povsem na novo: z novo ekipo, novimi obrazi, načrti in presenečenji. Novo ni nujno najboljše [ali: tudi lansko leto je bilo super], vsekakor pa novosti poživljajo, zato čez kakšen mesec: poživljajoč začetek novega abram leta! V ekipi smo zakurili, zato bo začetek vroč. Hauk.
...abram...

Zaključek Abrama

2007-06-22T12:03:00.000+01:00

Na zadnji četrtek v Marijinem mesecu maju smo slovesno zaključili šolo Abram.

Ob 17:30 smo obhajali sveto mašo, ki jo je za nas daroval Gregor Kunej, nato pa smo imeli krajše praznovanje ob okusni domači malici! Bilo nas je nekoliko več kot ponavadi, saj so bili povabljeni naši prijatelji in »potencialni bodoči« Abramovci. Vse skupaj se je (kot vsakič) dogajalo na Mirju. In bilo je (kot vsakič) lepo.

No, pa smo prispeli do konca…In s tem do novega začetka. Ob tej priložnosti se še enkrat najlepše zahvaljujem ekipi, miss Tootillovi, zakoncema Tušek, Janezu Rusu, Marjanu Pogačniku, Martini Bukovšek…To, kar delate, je neprecenljive vrednosti. Hvala vam še enkrat in Bog vas živi!

Ana

Romanje po Slomškovi poti od Ponikve do Olimja z naslovom "V KAKŠNI FORMI SI"

2007-05-30T14:24:00.000+01:00

(petek, 25. maj - nedelja, 27. maj 07)

Šest romarskih užitkov

Ko smo se v ekipi Abrama pred nekaj meseci odločili, da bomo Abramovce za konec leta povabili na peš romanje, sem vedel, da me takrat morda ne bo več v Sloveniji. No, tako pomembnega trenutka v Abramovem letu pa vendarle ne gre zamuditi, sem razmišljal. Tako sem si ob nakupu letalske karte za Bruselj za povratni let izbral datum začetka romanja, 25. maj.

Nikakor mi ni žal, da sem prišel že po enem mesecu doživet duhovno pešačenje po Štajerski. Naj mi tisti, ki se zgražajo nad tem, da sem se izneveril svoji gorenjski (šparovni) naravi, odpustijo.

Prvi užitek, ki sem ga bil deležen, je bilo - sonce. Po nekaj tednih bivanja na razmeroma hladnem (severo)zahodu Evrope se je še kako prileglo spet nekaj toplega vremena.

Drugi užitek: čudovita narava. Pot od Ponikve do Olimja je bila krasna: brez prehudih vzponov ali sestopov, le blago dviganje in spuščanje po prikupnih štajerskih hribčkih in gričih. Narava je v tem letnem času čudovita.
In toliko prijaznih ljudi na poti, ki so nam pomagali gasiti žejo, napolniti prazne želodce. Ne bomo pozabili, spoštovana Nova Slovenija (in njena zastopnica R. T.), imenitnega golaža, s katerimi niste pogostili le svojih županov in svetnikov, marveč ste "častili" še pobožne pohodnike, pa tudi okusnega sladoleda, kupljenega pri vaškem Albancu, ne, prijazni g. župnik iz Šmarja pri Jelšah! Da ne omenjam piva pri Halerju tik pred ciljem, predvsem pa krasne čorbice in peciva v podružnični šoli v Zibiki v soboto zvečer. Vsi smo se čudili nad tako prijaznim sprejemom in pozornostjo. Prijaznost naših štajerskih gostiteljev (tretji užitek) in gastronomski vidik romanja (četrti užitek) sta dala našemu romanju poseben čar.

Peti užitek, ki ga je ponujalo romanje, so bila zame srečanja, pogovori in klepeti s prijatelji. Dolga pot je bila kot nalašč za to, da smo si izmenjali najrazličnejše novice, ki so se nabrale v zadnjem času, se pogovorili o dogajanju pri Abramu v njegovem zadnjem časovnem obdobju, se že vnaprej veselili morskih počitnic ... se pomenili kaj bolj osebnega, si izmenjali kako duhovno izkušnjo ali pa kar tako prijazno čebljali. "A ti pa že kar v Sloveniji?" so me spraševali sopohodniki. Toda ali ni zadosten razlog za udeležbo – poleg tega, da prisluhnem kaki duhovni spodbudi in se notranje okrepim – ta, da se imam vedno lepo v družbi Abramovcev in Emanuelcev in da prijateljskih stikov res ne gre kar tako zanemariti?

Šesti užitek je bil ustaviti se pri Jezusu, se mu zahvaliti za njegovo skrb, ki mi jo izkazuje, se mu izročiti, mu prisluhniti in ga prositi, naj nam podari svojega Duha. Kako bi lahko odrekel tej naši prošnji na predvečer binkoštnega praznika?! Zdi se mi, da je bil sobotni večer vrhunec našega romanja. Komaj smo bili še na nogah, mislili smo si svoje, ko nas je pater Tomaž povabil, naj se zberemo okrog oltarja in lep čas pri maši STOJIMO, ampak to nas niti ni toliko molilo. Z močmi, ki so ostale, smo sodelovali pri večerni maši. Še pred tem pa smo zarisali krivuljo svojega srčnega stanja in si napisali recept za krepitev srčne mišice. V molitvi drug za drugega smo potrkali na božje srce in prosili, naj nas On vzame v svoje roke. On še najbolje ve, kakšna je prava terapija – to je bilo razbrati tudi iz pričevanj Janeza in Damirja, ki sta nam zaupala, kako je Bog diskretno, a korenito posegel v njuno življenje. S kakšnimi strategijami pa lahko sami poskrbimo za svojo duhovno formo, nam je slikovito predstavila Judita Lea.

Skratka, imeli smo se krasno. Uživali smo. (Čestitke in zahvala organizatorjem in predavateljem!)

Kaj pravite, bi nekaj podobnega čez kako leto spet ponovili?

Marjan

_____________________________________
PETEK

V petek smo odšli na romanje od Ponikve do Olimja. Zbrali smo se v Tivolju, kjer nas je čakal kombi. Ta nas je razbremenil bremen nahrbtnikov, ki smo jih imeli s seboj. Po enourni vožnji smo prispeli v Ponikvo, kjer je bil začetek našega romanja. Uredili smo si dve učilnici, kjer smo nato spali, fantje v učilnici fizike in matematike, dekleta pa v učilnici biologije, kjer smo imele družbo ptic. Začeli smo s sveto mašo v baročni cerkvi svetega Martina na Ponikvi. Pozdravil nas je tamkajšnji župnik, predstavil nam je cerkev z eno najlepših prižnic, kjer je bil že na dan svojega rojstva krščen najimenitnejši faran – Anton Martin Slomšek. Po večerji je sledil spoznavni večer. Naslov romanja je bil V kakšni formi si, zato smo se predstavili vsak z eno telovadno vajo. Preverili smo v kakšni fizični kondiciji smo in ta je bila zelo slaba, zato smo se posedli v skupine in sestavili plakate, kjer smo napisali s čim smo prišli na romanje in kaj pričakujemo. Kmalu je sledilo dolgo pričakovano spanje.

SOBOTA

Vsi polomljeni od spanja na tleh smo se zbudili, pripravili zajtrk in pospravili prtljago. Pridružilo se nam je še nekaj romarjev. Dan smo začeli s slavilno molitvijo, nato pa odšli v cerkev po božji blagoslov za začetek romanja.

Odpravili smo se na pot v lepo razgibano pokrajino, polno gričkov. Na poti smo se v klepetu še malo bolj spoznali. Vstavili smo se v Šentvidu, kjer smo se malo odpočili in nabrali novih moči ob zobanju češenj. Naslednji postanek je bil v kraju Šmarje pri Jelšah. Tam nas je čakalo kosilo v prijetno ohlajeni kleti župnišča. Po kosilu pa smo se ohladili še s sladoledom. Vzeli smo si eno urico počitka. Nekateri so odšli na klepet ob kavici, drugi so izbrali poležavanje na travi, drugi za ogled cerkve, kjer smo lahko prisluhnili orglam, ki je prihajala iz pod rok spretnega organista. Pot smo nadaljevali po poti (kalvarija), kjer smo molili križev pot. Od močnega sonca in strme poti v hrib smo prišli na vrh vsi izmučeni. Okrepčali smo se z veliko količino vode in napolnili plastenke za nadaljnjo pot. Pot smo nadaljevali ob klepetu v prijetni senci gozda in nenehnega vzpenjanja in spusta po gričkih. Sonce je še vedno pripekalo in zmanjkovalo nam je zalog vode.

Prišli smo v naselje, kjer so nas gostoljubni domačini postregli s pijačo. Malo smo se ustavili in odpočili. Pot z nami sta nadaljevala tudi dva kužka. Prišli smo v Zibiko, tam nas je že pričakovala večerja v šolski jedilnici. Pripravili smo si učilnici za spanje, nato pa odšli v cerkev.

Judita Lea nam je predstavila delovanje našega srca, kako je ta pomemben za življenje. Izmerili smo si vsak svoj duhovni EKG svojega srca, nato pa smo si napisali še recept za naše srce. Poslušali smo tudi dva pričevanja, kako se je Bog dotaknil srca. Poklicali smo svetega Duha, saj je bil dan pred binkošti. Sledila je adoracija, molitve drug za drugega, nato pa še sveta maša.

Ob polnoči so se najbolj utrujeni že odpravili v spalne vreče.

NEDELJA

Zadišala je kavica in nas prebudila. Čakal nas je zajtrk. Ko smo pospravili vso prtljago, smo nadaljevali s slavilno molitvijo, nato pa nadaljevali pot k našemu cilju – Olimje. Čakalo nas je še dve uri hoje. Bili smo že izmučeni od sobotne hoje. Ob poti smo našli studenec mrzle vode. Osvežili smo se, nato pa nadaljevali pot do restavracije, kjer nas je čakalo kosilo. Po kavici so se šoferji s kombijem vrnili po avtomobile, ostali pa smo naredili še majhen ovinek. Tam nas je pričakoval cilj. Prisedli smo v hladno senco in počakali še ostale. Romanje smo zaključili z binkoštno sveto mašo v kapeli samostana. Razložili smo še prtljago in se odpeljali domov. Vreme je bilo med samim romanjem lepo, sončno in rahel vetrc nas je spremljal, a na koncu je začelo deževati. Nam pa se je mudilo domov pod tuš in v mehko domačo posteljo.

Vse kar smo pogrešali so bili tuši, da bi se lahko zvečer osvežili.

Katarina

Naš predzadnji četrtek

2007-05-25T23:09:00.000+01:00

(četrtek, 24. maj 07)

Uooaa... Abram se počasi končuje... Smrk? Ma ne! Janez je med slavljenjem lepo povzel božjo besedo, nikomur ni namreč prišla kakšna tolažilna ali slavilna vrstica, temveč smo bili vsi poklicani k služenju... Aha! Torej Abram je zares!

Začeli smo sproščeno in nadaljevali s podelitvami. Posedli smo se v krog, žal v skromni polovični zasedbi (štu

dijske obveznosti pač tarejo svoj davek), nato pa je vsak pri sebi pogledal, kaj vse mu je letošnji Abram prinesel, kaj se ga je najbolj dotaknilo, kaj je bilo tisto najpomembnejše, kar je odnesel. Povedali smo tudi svoje načrte za prihodnost, in ker je bilo rečeno, da »bomo videli« ni noben odgovor, smo se morali pošteno potruditi :-)

Abramovci smo si bili edini v tem, da drugo leto nadaljujemo z odprtimi hišnami, Ja!! V glavnem pa bomo še naprej pridno služili Bogu in drugim. Nekateri doma v svojih župnijah, spet drugi pa v bodoče celo v skupnosti Emanuel. Resnično, resnično povem vam: Abram je zakon! Vsem veliko pomeni ravno to druženje, občestvo, ki nas podpira na poti k Jezusu. Toliko smeha, veselja in izkušenj! Vsak je nekaj posebnega!

Nato smo potrpežljivo stisnili naše želodčke in se odpravili k Jezusu na adoracijo. Osebno sem ravno pospravila svoje podstrešje, ko je pol ure žal že minilo. Tokrat: invazija na Ljubljanski grad!

Hrana in pijača! Check. Kitara! Check. Ruzaki! Check. Vsi prešteti! 10x check.

Zavzeli smo majhen hribček ob gradu in pripravili pravi mali piknik. Naj omenim, da se je začela huda debata: dokumentarec o vasi Gotenica na Kočevskem, partizani in domobranci, množična grobišča,...

K sreči smo vmes zapeli nekaj slavilnih, Ana in Ms Tootill pa sta navduševali s svojo koreografijo. Ko se je stemnilo, pa se je prava debata šele začela: vprašanja o nebesih, peklu, vicah, grehih, odrešenjski načrt, katoliški nauk,... niti ne vem kako se je vse začelo, a ko je bila ura že res pozna (ok.23h), je Janez, ki smo ga naravnost zasuli z vprašanji, vstal in naredil konec.

Haa! Komaj čakam Abram morje! Že vidim: plaža in debate do zgodnjih jutranjih ur...

Do takrat pa: Bod'te blagoslovljeni!

Teja

Danes je četrtek in ni Abrama

2007-05-17T11:58:00.000+01:00

(sreda, 16. maj 07)

Super! Ja, super, ker je bil ta teden Abram že v sredo in super, ker je bil malo drugačen od ostalih! Ekipa Abrama se je namreč priključila nadebudnežem iz Kranja pri njihovem projektu ob tednu mladih, ki se te dni odvijajo v tem Prešernovem mestu. In zakaj gre? Gre za ulični misijon.

Kako to zgleda? Najprej malo zamudiš na mašo, ki jo preživiš v prisrčnem šmarničnem vzdušju (beri petje in doživeto kaplanovo branje). Potem se srečaš še z ostalimi prijatelji in skupaj v slavilni molitvi odprete studenec žive vode, ki ti da moči in poguma za oznanjevanje. Ampak preden to res storiš, še malo prisluhneš »napotkom« našega bogoslovca Janeza, ki prek zelo nazornega primera pokaže situacijo na ulici, ko ti npr. mimoidoči, ki si ga pravkar prijazno povabil reče, da ga cerkvene stvari, oziroma Bog ne zanimajo. Potem je naš odziv tak, da gremo dalje, ne pa kot je predlagal nekdo, da ga naklestimo :). Ko torej na teoretični ravni osvojiš teren, se odpraviš tudi na praktičnega. Glede teoretičnega dela je manjkalo samo kakšno pričevanje, ki je izpadlo zaradi časovne stiske. Ja, nekateri so bili zaradi tega globoko užaljeni, ane Damir :). No in prav z njim sem se tudi sam odpravil na misijonarjenje po kranjskih ulicah.

Najprej nekaj poznanih obrazov in njih ni bilo težko povabiti. Ajaaaaa, kam smo vabili? Ja na predstavo Gregorja Čušina z naslovom Hagada. Gre za monokomedijo, ki je zares smešna (res prisrčen opisJ) No potem sva z Damirjem uspešno povabila še nekaj neznanih obrazov, se vmes zapletla (v bistvu samo Damir) v neko ulično igro in čisto pred začetkom predstave poskušala povabiti vidno utrujeno mladenko, a nama ni uspelo. V bistvu sploh ni važn koliko jih povabiš, bolj je pomembno to, da vabiš in sicer na tiste stvari, ki ti veliko pomenijo.

In kaj je meni pomenila ta predstava?

Zelo me je navdušil ambient in polno ljudi, ki so ob prijetni družbi in pijači čakali na začetek predstave. Vse skupaj se je namreč odvijalo v lokalu Mitnica. Sam spadam med tiste, ki si te predstave še nismo ogledali, zato je bilo pričakovanje še večje. Ko sem se udobno namestil (beri stal ob mizi) je na »oder« prišel Gregor in najprej razložil kaj sploh pomeni beseda Hagada (zgodba). Ker slabo obnavljam zgodbe pa tudi zato, ker večina to predstavo že pozna, bom raje napisal nekaj o tem kar me je nagovorilo. Smeh je bil na prvem mestu in sicer ob iskrenih in izvirnih šalah, vicih, forah, načinu igranja, mimiki, glasu. Vse to je Gregor vpletel v »pušelček« zgodbic o veri, Bogu, odrešenju. Prizori in navade iz vsakdanjosti prepleteni s svetopisemskimi motivi in vsebinami pričarajo neko toplino tistega čemur rečemo vera. Vera se prek tega ne prikaže kot nekaj »brezveznega«, od življenja oddaljenega milijone kilometrov, ampak nekaj konkretno oprijemljivega. Sporočilo, ki ga nosijo vse te podobe je tako znano za tiste, ki verujemo.

Še bolj pa se nam je glavni akter večera približal prek vprašanj, ki smo mu jih zastavili. Razlaga igralčevega poklica, kot tistega, kjer je človek sam sebi platno in čopič je samo ena od teh globokoumnih pogruntavščin, ki nam jih je v tem večeru ponudil Gregor. A njegova umetnost ni bog, ampak vodi k Bogu. Tako smo imeli tudi mi priložnost biti božji in to sredi Kranja, sredi navadnega lokala.

Misijon je zakon!

Najbolj pridni udeleženec Abrama :)

Tadej

Par besed o četrtku.:::

2007-05-17T11:45:00.000+01:00

(četrtek, 10. maj 07)

Kako je lepo vedno znova pridet na Abram, kjer te vedno pričakajo naša nasmejana dekleta. Prav zares! Tokratna tema predavanja je bila »CERKEV«.

Cerkev temelji na treh principih delovanja in sicer molitvi, občestvu in misijonu.
Ne glede na to, za kakšen način združevanja vernikov gre, povsod se ponovijo isti temelji. Pa naj bo to Abram, Skupnost Emanuel, župnijske skupine, pevski zbori... ...spet smo pri molitvi, misijonu in občestvu (skupnosti).

Ob koncu smo se zapletli v pogovor o problemih, ki nastajajo ob tem. O strahu nekaterih župnikov, da bodo mladi iz župnije odšli v kakšne skupnosti. Sliši se malo čudno, vendar je res, saj se ponekod opazi, da voditelji župnij niso ravno zelo naklonjeni udejstvovanju neke krščanske skupnosti v njegovi župniji. Mnenja so različna, vendar pa se mi zdi, da bi več sodelovanja pripomoglo k večji živosti župnije. Tko da, ne se bat Emanuelovcev.

Zaradi socialnih in kulturnih razmer se je način izražanja vere spremenil. Tradicionalno verovanje usiha in zopet se pojavlja težnja po novi evangelizaciji (kar se že dogaja). Zanimivo je, da pri tem ne iščemo novih načinov, temveč se vračamo k principom prvih kristjanov... in še bolj nazaj.
Psalmi - slavljenje, oznanjevanje - misijon.

Vsak ima pravico izvedeti, da Jezus živi... ...zato moraš to nujno povedati naprej!

Malica je bila pa itak odlična.

Damir

Četrtek, ko nas je obiskal Xavier

2007-05-17T11:43:00.000+01:00

(četrtek, 3. maj 07)

Xavier je duhovnik, ki je odgovoren za mlade v skupnosti Emanuel. Povedal nam je, da zaradi svojega dela veliko potuje in obiskuje manjše skupnosti v različnih državah. Nas (Abramovce) je obiskal praktično tik pred svojim poletom nazaj v Bruselj; bilo je neverjetno, kako res se drži načela »biti tukaj in zdaj in to sedanjost res živeti«; sem namreč pomislila, da bi bila večina od nas dve uri pred poletom z letalom zagotovo z mislimi nekje na poti… No, on pa nam je predaval o svetosti.

Vizija mladih o svetosti je predvsem BITI PRIČA UPANJA, nam je povedal.

Da bi vera vztrajala v življenju je treba narediti korak upanja; bilo je olajšujoče slišati, da je upati v bistvu vsakdanji boj; kar pomeni, da si to, da smo lahko priče upanja, ne moremo pridobiti enkrat za vselej. Pot upanja pa pomeni podarjanje samega sebe in UPATI pomeni PODARJATI/PODARITI SE SEDAJ, ne čakati, da se bomo npr. podarjali potem, ko bomo nekaj dosegli, potem ko bomo posvečeni v duhovnika, poročeni, itd… Podarjati se je torej treba sedaj; dati se v konkretnosti svojega življenja. To pa ni tako lahko, saj imamo pogosto dobre namene, z njimi se tudi veliko ukvarjamo, pozabimo pa živeti v SEDANJOSTI.

Da bomo lahko priče upanja oz. da bomo lahko na poti svetosti, so zelo pomembne tri stvari in sicer:

misijon, ki je dejanja ljubezni za druge,
molitev in zakramentalno življenje (maše, zakramenti, osebna molitev, slavljenje, adoracija; češčenje najsvetejšega, itd…)
življenje v skupnosti (kot je npr. Skupnost Emanuel, v župniji, v svojem okolju, z domačimi,…).

Po predavanju smo ga bombandirali s kupom vprašanj, razvila se je zelo zanimiva debeta, sredi katere pa je moral že na pot na Brnik, da ne bi zamudil svojega leta….

Zelo zanimivo!!!

Irena

NEW AGING- postanite večno čili, vedno nasmejani v treh dneh...

2007-05-03T11:07:00.001+01:00

(četrtek, 26. april 07)

Vau! četrtek, a že? A je že 17.00? Joj, spet zamujam. Kaj pa če bi ostala doma in se malo odpočila od napornega dne? To je le nekaj monologov, ki so se mi podili po glavi pred Abramom. Pač eden tistih dni, ko ne oddirjaš samoumevno na Abram. Pa se mi je le uspelo prikrempljati do Mirja in splačalo se je. Za gratis pa smem še napisati kaj se je dogajalo. In kot vedno se je dogajalo veliko.

Danes je bil na meniju New Age in bil je tudi kar pošten zalogaj in dandanes je ta zadevščina kar občutljiva tema. Zavoljo nje se marsikomu napne vratna žila, napogosteje v pogovoru kristjan + oseba, ki prakticira New age, navadno obema. Izkušnje kažejo, da kristjani ob takšnih in podobnih temah pogosto izpademo ''ta zagamani'', ko skušamo prepričevati namesto pričevati ter s tem povišati stavo, ki je ne viša nihče, vero v živega Boga. Tako nam je delček svoje ponudil tudi naš gost, gospod Janez Cerkovnik.

Roko na srce, na vsakem vogalu ga ponujajo, razpasel se je kot burek po Ljubljani (pa ne zamerite ljubitelji fast-fooda), je z drugimi besedami, a brez opravičila, v podobnem krepkem slogu začel naš naspidiran predavatelj in tako tudi nadaljeval. Podal nam je nekaj osnovnih novodobnih značilnosti kot so; doseg harmonije z lastnim naporom, pozitivnimi mislimi, z odkrivanjem notranjega jaza ter prehajanjem na višje zavedne ravni..., vse pa združuje ena sama beseda samoodrešitev. Novodobni ''bog'' je brez obraza, brezoseben del stvarstva, skrit v energijah in silah kozmosa, ki ga s pravilnimi tehnikami lahko obvladujemo oz. ''obrnemo'' sebi v prid. Kakšno olajšanje za nas kristjane in za vsakogar, ki nagne uho, da imamo osebnega, živega Boga. Oziroma Bog ima nas in se nam razkriva obraz Očeta. Če nam še ni jasno, pošlje svojega Sina, Jezusa Kristusa, da razpet na križu pričuje za Resnico in Ljubezen. Kaj je bolj konkretnega kot les in žeblji, ki ne ničesar ne skrivajo ampak naravnost kričijo. Življenje, ki ni nekaj ampak Nekdo, mi še zmeraj odzvanjajo besede s predavanja. Zato se lahko smejemo, veselimo, Ga slavimo, kar s ponosom povem, tudi vestno izvajamo na začetku naših Abram srečanj pa še kdaj vmes.

Po predavanju smo se razdelili v skupini, kjer smo eni kravljžljali možgančke kako s skečem popestriti romanje v Olimje, drugi pa kako pripraviti Kranjski misijon...in še jih bomo. Vmes nas je prijetno presenetil Marjan (živijo Marjan! ki zdaj zagotovo vestno spremlja Abram blog, anede?), saj smo bili že prepričani, da ga ne vidimo nikoli več (no, do konca maja) in seveda smo ga s solzavo zgodbico o poslednji Abram malici, ki je bo deležen, prisilili da je ostal z nami . Jedli smo sendviče. Bili so dobri.

Nato smo šibnili eno nadstropje više (lahko razumete dobesedno ali metaforično) na adoracijo k Jezusu in mu hiteli pripovedovati to in ono. Včasih pa smo samo tiho, da ''revež'' pride do besede tudi On. Zaključili in nov teden spet začeli pa smo s slavnimi hišnami.

BB!

Se beremo!

Judita Lea

Emanuel – Bog je z nami

2007-04-20T11:07:00.000+01:00

(četrtek, 19. april 07)

Veste, kaj se je dogajalo v četrtek, 19. aprila 2007 na Abramu? Gostili smo nekaj članov že večkrat slišane skupnosti Emanuel. Tej skupnosti Abramovci dolgujemo tudi zahvalo, da vodi projekt ŠoLe AbRaM. Če ne bi bilo AbRaMa, bi imeli mi mladi to šolsko leto precej bolj osiromašeno – tako pa se skupaj veselimo in molimo; upamo si biti nenavadni in odklopljeni!

Člani skupnosti (Katja, Jernej, Barbara, Alenka, Ivan) so nam predstavili življenje skupnosti od znotraj. Trije temelji skupnosti Emanuel so: adoracija, sočutje in evangelizacija. Nekoliko je bil predstavljen ustanovitelj skupnosti Pierre Goursat, ki je imel množico idej, kako ljudem prinašati Kristusa. Podobno tudi vsak član skupnosti prihaja z nenavadnimi zamislimi, kako deliti ljudem sočutje in oznanjati Ljubezen. Emanuelovec se napaja v potokih adoracije, svete maše in zakramentalnega življenja. Začetnik in vodja skupnosti je Sveti Duh, ki jo vodi na vedno nove pašnike… Ni kaj. Zanimiva je ta skupnost in njeni ljudje… Splača se jih spoznati!

Nepričakovano smo izvedeli še eno novico: Marjan odhaja… Marjan je eden od letošnjih fajn voditeljev šole AbRaM (menda celo ta glavni, če se ne motim). Za nekaj časa gre namreč v Bruselj, kjer se bo ukvarjal z bolj evropskimi zadevami… To novico je skrbno skrival do tega dne, zato smo bili kar malce presenečeni. Skoraj smo potočili kakšno solzico in mu zaželeli vse dobro. Spraševali smo se tudi, če se mu bo pri prevajanju kakšnega evropskega dokumenta ponesreči zapisal stavek "Bog te ima rad". Spet je bilo veliko smeha! Naj še povem, da je biti pri šoli Abram res noro!

Peter

Kristus je vstal!

2007-04-15T21:48:00.000+01:00

(četrtek, 12. april 07)

Četrtkovega srečanja se nas je udeležilo bolj malo. Vsi, ki so bili v Altottingu, so bili polni veselja in so se med seboj pozdravljali »Kristus je vstal«. Ker sama nisem bila v Altottingu, sem preplašeno gledala, kaj se je z njimi zgodilo. Začeli smo kot po navadi s slavilno molitvijo, nato pa je sledilo predavanje našega Marjana o duhovnem boju. Skupaj smo nato razmišljali, kako nas hudi duh hoče speljati na svojo stran in kako se mi temu spretno izogibamo z molitvijo in zaupanjem v Boga. Sledile so hišne - tokratne so bile malo drugačne, saj smo se vsi prisotni Abramovci zbrali v eni hišni. Izmenjali smo si svoja doživljanja Velike noči. Ekipa je želela že nadaljevati z malico, ko smo mi v hišni šele dobro začeli. Po adoraciji so sledile še kratke novičke. Razšli pa smo se s skupnim pozdravom »Kristus je vstal«.

Že prihod na četrtkov Abram je bil zame nek boj, saj me je kuhala vročina in v meni je bila žalost. Ko smo se srečali, sem v njih spoznala veselje in radost ob vstajenju. Čudno sem jih gledala, kaj si med seboj vsi pravijo "KRISTUS JE VSTAL". Nisem razumela teh besed. Šele pri hišni sem ugotovila:« Ja, bila je Velika noč! Kje si bila pa ti?« sem se vprašala. Odgovorila sem si lahko samo:«Doma v postelji.« Da pa potrdim, da tudi pri meni adoracija dela čudeže, lahko povem, da sem po njej še sama pri sebi začela praviti »Ej, ti, a si že slišal: Kristus je vstal.«
Sedaj pa še tebe vprašam, če si že slišal, da je Kristus vstal.

Katarina

Altotting – Velika noč!!!

2007-04-14T11:26:00.000+01:00

(četrtek, 5. april 07 - ponedeljek, 9. april 07)

Velika noč v Altottingu - - ouo doživetje. Že res, da vsi vemo, da je Velika noč največji krščanski praznik, ko je Jezus vstal od mrtvih in nas tako vse odrešil greha in večnega pekla. Ampak kako ga praznovati in kako zares doživeti in če hočete, tudi doumeti veličino tega praznika... no, to sem pa sama, pa najbrž še kdo, zares videla šele v Altottingu. Petje, slavljenje, proslavljanje in še enkrat petje.. kot za Silvestra, ampak boljš, bolj globoko, bolj mirno v srcu, polno sreče in res neizmernega veselja, ko zares zaveje novo upanje med ljudi in to vsi čutijo in vsem se vidi na obrazih...

Si že videl nabito polno (veliko) cerkev samih nasmejanih ljudi in ti si med njimi?? Super doživetje...

Pa kje je to, se sprašujete.

To je na južnem Bavarskem, cca 100 km vzhodno od Municha. Altotting je velik romarski kraj s kopico cerkva in prelepim osrednjim parkom. Na sredi stoji majhna cerkvica Gnadenkapelle, kjer se je
pred stoletji zgodil čudež. Mati je prinesla utopljenega otroka pred oltar Marije (im. Black Madonna) in otrok je oživel. Vse od takrat so se ljudje stekali s priprošnjami k Mariji.

Na veliki četrtek (5. aprila) smo se tudi mi – Abramovci, vodniška ekipa (Emanuel) ter še nekaj pridruženih udeležencev po službicah zbrali na Kongresnem trgu, zasedli svoja mesta na avtobusu ter se podali na romanje v Altotting. Naša vodnica Miss Tootille :) se je spomnila zanimive igrice za samopredstavitev – povej seveda ime + česa te je najbolj strah in kaj je najbolj odklopljena stvar, ki so jo naredil. Ma so eni res odklopljeni, recimo igranje kitare ponoči na britofu, al pa plezanje na streho mariborske univerze, da te seveda popišejo policaji, al pa, ta je tud dobra..branje svoje pesmice. Odklop. Aja, tole moram tudi omenit, nekoga je strah roza zajčkov...

Vsi mladi romarji iz Evrope smo bili nameščeni v telovadnice. Fantje v eni in punce v drugi, prehranjevali pa smo se skupaj v neki tretji telovadnici. Pred odhodom mi je neka prijateljica rekla:''tam je sila zanič hrana''. No prve dni – zaradi posta so se res malo šparali, nič mesa, samo črn kruh... ampak po vstajenski maši Velike noči iz sobote na nedeljo pa je bilo vsega dovolj...pa zelo dobr. Že takoj po maši, ki se je končala tam po eni uri zjutraj, je bila pogostitev ob koncertu mlade skupine. Nekaj smo zapeli tudi mi, Slovenčki – naš duhovnik Alek, ter Odklopljen Grega. Potem pa zjutraj velikonočni zajtrk = vele Brunch – zajtrk in kosilo, vse obenem - pa da dol padeš!!

Vse v Altottingu je bilo super; vsakodnevne maše z veliko petja. Sicer so bile v nemščini, ampak smo s pomočjo radijskih postaj ter neutrudnih prevajalcev večinoma vse razumeli. Potem so bile tu delavnice na določeno temo, impulzi duhovnikov s skrbno pripravljenim govorom, da nam približajo to velikonočno dogajanje. Zelo lep je bil Križev pot. Bila je možnost spovedi in kar je najbolš molitev drug za drugega, ko Jezusu poveš svojo prošnjo in drugi dotikajoč tvoje rame molijo zate in te preveje nepozaben občutek ljubezni in očiščenja. Nemci so nam pripravili tudi zelo dober muzikal o Pavlu, ogled filma o papežu Janezu Pavlu II. Lahko pa si (samo) bil na travci sredi tega parka, pustil, da te sonce užge :) in delil te nepozabne trenutke s prijatelji.

Ja, Altotting je bil res SUPER!

Mojca

Abram-why not

2007-03-30T14:06:00.000+01:00

(četrtek, 29. marec 07)

Ob misli na včerajšnji večer sem se v sredo kar malce naslajala. Abramovci so morali namreč pripraviti odgovore na vprašanja, ki so si jih prejšnje srečanje razdelili. Te odgovore so nam (ekipi) morali predstaviti v obliki kratkega referata. Mi smo jih potem konstruktivno prevetrili in po potrebi še kaj vprašali. Priznam, bila sem precej zatežena in stalno sem morila z metodološkimi, epistemološkimi, konceptualnimi ali pa povsem trivialnimi vprašanji. Ljudje, ne morem si pomagat, enostavno ne morem.
Peter je odgovorjal na vprašanje: Ali katoličan lahko verjame v reinkarnacijo? Očitno, ne. (Zez). Tadej je predstavil celibat in ga postavil v različne perspektive, s svojim vložkom je tu marsikaj pojasnil Janez – naš bogoslovec. Težka tema, ni kaj. Damir je zelo pričevanjsko pristopil k vprašanju čudežev. A ste vedeli, da je nek otrok preživel tajfun, potem ko je raztgalo hiše na pol, in je skupaj s polovico hiše poletel okoli 100 m visoko čez par stavb. Čudež ali le prava smer vetra? Judita Lea se je sistematično lotila vprašanja Sv. Trojice in nas opozorila, da je to dejansko skrivnost, tako da je nismo mogli preveč zasliševati. Jana je kratko in jedrnato predstavila stvarjenje. Ne boste verjeli, Adam in Eva nista bila prva enoceličarja na Zemlji. Ne vem za druge, ampak sama sem bila zgrožena. Katarina je pojasnila, zakaj potrebujemo Cerkev. Irena je govorila o izrazu pozitivna energija. Mojca nam je dala par odgovorov in hkrati razlogov, zakaj se poročiti. Teja nam je razložila, zakaj se moli k Mariji in svetnikom. Vsi svetniki, prosite za nas. Nad vsem skupaj pa je bdel Janez, ki je po potrebi tudi priskočil na pomoč.
Zaključek: Abramovci so bolj pametni, kot izgledajo. ;) ;) ;)

Naslednja aktivnost je bila malica. Tokrat, izjemoma, jo je pripravila ekipa. Najbolj zaslužen zanjo je bil Marko. Jedli smo ajdove in koruzne žgance z ocvirki in mlekom. Le kdo bo ohranjal tradicijo, če ne mi? Marko je potem še pol večera razlagal, po katerem receptu je delal, in modroval, kako se najbolje naredi žgance. Kako veselje. Bravo, maestro!
Med malico smo si izmenjali par megabytov informacij, nato pa smo odšli na adoracijo, ki je prehitro minila. Komaj sem začela težiti Jezusu, pa se je že končala. Pa drugič. Sledile so hišne, ekipa pa je po svoje na hodniku mozgala glede romanja v Altotting, programa, naslednjega srečanja, prevoza, števila udeležencev ... Po oznanilih se je srečanje zaključilo. Ekipa je seveda ostala in naprej zasedala. Njeno zbranost pa je zmotilo glasno petje. Šli smo pogledat, kaj se dogaja. Lahko bi si mislili, krivci za prepevanje so bili Abramovci, ki so pred hišo na ulici peli slavilne. Med drugim so spesnili tudi tole priredbo znane pesmi Wild Thing skupine Troggs iz 60-ih let:

Jesus...
You make my heart sing,
You make everything
Come on Jesus
Jesus...
I think I saw you
But I gotta know for sure
Touch me one more time
You move me,
Jesus....

Miss Tootill

Abram - because it makes sense

2007-03-23T16:39:00.000+01:00

(četrtek, 22. marec 07)

Ja, včerajšnji večer je bil ???! Ugotavljam, da imam probleme s spominom. Čaki, čaki.

Ja, naprej smo imeli slavilno z nagovorom Janeza. Spodbudno! Sledilo je predavanje Ivana Platovnjaka o evharistiji. Bila sem prijetno presenečena, naš gost je bil pravi naturščik = zelo pristen. Nekaj v njegovih besedah, gestah, vedenju je bilo tako zelo otroškega, tako dobrohotnega. Predavanje je bilo zelo zanimivo, vendar sem žal, in na tem mestu se znova opravičujem vsem prisotnim, zaspala. Imam dober (ali pa tudi ne) razlog, včerašnjo noč sem namreč spala samo tri ure. Predavatelj se je obrnil name in izkoristil moj spanec za razvijanje svoje misli: nič nismo zmožni sami od sebe, ampak vse prihaja od Boga. Mislim, da ni potrebno povedati, da sem bila od takrat naprej budna.

Med predavanjem smo našemu gostu zastavljali vprašanja in se hitro zapletli v nekakšen sokratovski dialog. Tako nismo dobili le enega odgovora, ampak več odgovorov, vsakega drugače utemeljenega. Kolikor ljudi, toliko resnic, relativizem včasih sede. Seveda pa relativizem hitro izpuhti, ko te odgovore abstrahiramo – iščemo njihov skupni imenovalec. Na koncu smo si tudi brez dlake na jeziku podelili svoje izkušnje doživljanja svete maše. Slišati je bilo VSE MOGOČE, vendar je naš predavatelj to sprejel z neverjetnim razumevanjem in odprtostjo. Nauk: vera je dar, molitev je dar. Bog je popolni dar, lahko ga sprejmemo ali ne.

Malico so pripravili fantje. Bila je slastna, odlična, prav pregrešna, pravi gurmanski užitek, postrežen z dobršnjo mero samohvale. “Ne, res je bilo dobro.” Jedli smo palačinke z bananami, marmelado in evrocremom. Edino, kar mi ni bilo jasno, je, čemu je služila mikrovalovka. (Minuta premisleka.) A ja, saj res: za pogrevanje čokoladnega mleka. Sorry fantje, enostavno ne morem, da ne bi ... Kapo dol.

Večer smo nadaljevali s tako potrebno adoracijo. To je čas, ko se jaz umirim, se vsaj malo zavem Boga in če mi uspe, za trenutek izklopim svoj pralni stroj misli (Marjanova pogruntavščina). Po adoraciji smo imeli hitro, revolveraško refleksijo vabljenja na romanje v Altotting. Sklep: zihr lohk še koga povabm. Sledile so tedenske hišne, ekipa pa je medtem razpredala o načrtih za prihodnost. Huh, kaj vse se še obeta. Četrtkovega srečanja je bilo konec. Nekateri predani in požrtvovalni posamezniki so ostali in pomili posodo. Napisano posvečam njim.

Miss Tootill

Začetek!

2007-03-19T10:34:00.001+01:00

Z današnjim dnem začenjamo objavljati, kaj se dogaja na ABRAM-u.

Pretekli četrtek smo imeli predavanje "O bioetiki". Predavatelj nam je v zgoščeni, toda pregledni obliki prikazal trenutno stanje in smeri razvoja na tem področju. Skozi predavanje smo odkrivali, kako je to področje pereče in hkrati nujnost poznavanja osnov le-tega. To zadeva slehernega človeka in ne (kot včasih mislimo) samo tiste ljudi, ki se s tem ukvarjajo poklicno.

Sledila je malica in nato načrtovanje in priprava romanja v Altotting (Nemčija). Letošnjo Veliko noč bomo skupaj z več sto mladimi preživeli čez mejo. Želimo si, da bi šlo z nami čim več mladih iz Slovenije. Ravno zato se intenzivno pripravljamo na to praznovanje in skušamo vabit mlade na različne možne načine. Te je že kdo povabil? (pokukaj na predstavitveno stran abram-on.net pod AKTUALNO)

Po tej pripravi smo šli za pol ure v kapelo na adoracijo in kasneje nadaljevali s pripravami na velikonočno romanje.