Razmislek ob Mihaelinih besedah ...

Ste že prejeli klic? Pa ne klic v stilu »jo, stari!«, »gospod Novak!«, »gospa profesor«, »gospod doktor ...«. V mislih imam Božji klic; osebni, poimenski, brez fasad hierarhičnih ali profesionalnih predalčkov, klic, ki nas vabi, da bi zaupali v Gospoda. Naj vam kar takoj odgovorim, da smo klic v vsakem primeru že prejeli; vsi smo bili brez dvoma poklicani v življenje, kar je veliko, če pa ste kristjan, ste ob krstu dobili poziv v »vip ložo« Božjih otrok (pri čemer ne govorim o nikakršni večvrednosti).

Seveda v življenju nimamo vedno občutka posebne izbranosti, poklicanosti, unikatnosti - ne pred svetom, še manj pred Bogom. Naše življenje je velikokrat polno spodletelih poskusov, dvomov, strahov in drugih nepopolnosti, zaradi katerih se težko čutimo vredne Božjega klica. A ravno za to gre. Nismo si mi zaslužili »vip lože«. Bog je poklical prvi in s tem mislil popolnoma resno. Ne spreminja odnosa do nas, ne glede na to, kolikokrat smo z-grešili njegovo ljubezen. Priznam, to je logika, ki me je niso učili. Meni znan model gre nekako v stilu »čakal sem te deset minut in ker te ni bilo, sem odšel«, »klicala sem te dvakrat in si imela zasedeno, zato sem odnehala«, »veš, da človek ne more vedno dobiti vsega, kar si želi« ... Kar nerodno mi postane, če pomislim, da nas Bog lahko čaka vse naše življenje, da znova in znova kliče ter da pripravlja nedoumljive reči tistim, ki ga ljubijo. Pa mi je res nerodno? V resnici ne, ker globoko v sebi težko verjamem vsem Božjim obljubam. In že smo pri drugi lekciji. Bog od nas pričakuje zaupanje. Otroško, celostno, karseda popolno. Ne megalomanskih zaobljub in moralne popolnosti - te sami itak ne moremo doseči in hkrati ostati kolikor toliko naravni ljudje. V ne-zaupanju tiči največja težava, mislim, da zelo skupna sodobnemu človeku. To je strah, da bi izgubili vse, če bi tvegali, obsedenost s tem, da moramo čim bolj natančno poznati razplet dogodkov, vedeti, kaj bomo počeli in kje bomo čez en teden, mesec, eno ali pet let; to je občutek slabe vesti, če pred potovanjem ne sklenemo nezgodnega zavarovanja, če otroku ne kupimo kolesarske čelade za vožnjo pred hišo, če na računu ni dovolj prihrankov »za težke čase«, če naš avto nima dveh zračnih blazin in če pred vhodom nimamo varnostne kamere ... Naše nezaupanje lahko postane brezmejno, a le eno je potrebno: postati kakor otrok in zaupati, da so nam lasje na glavi prešteti, da nas odreši, varuje, preobraža in vodi le On. Z našim sodelovanjem in s svojim usmiljenjem. Čim večji grešniki smo, tem večjo pravico do njegovega usmiljenja imamo. Čim bolj Bogu zaupamo, tem več prejmemo. Kdor veruje vame, bo delal dela, ki jih jaz opravljam, in še večja kot ta bo delal ... Ne čudite se mi torej, če bom kdaj obujala mrtve ali hodila po blejskem jezeru.

A naj zaključim bolj skromno. Z vso pravico trdite, da Božjega klica še niste doživeli ali začutili. Nič hudega, pokličite prvi! Ali drugače, s svetopisemskimi besedami, ki morda manj spominjajo na reklamne slogane mobilnih operaterjev: Napolnjujte se s Svetim Duhom! Sveti Duh namreč vedno pride, ker Bog sam želi, da bi bili polni Njegovega Duha. Torej - če ste preslišali klic Očeta, pokličite Svetega Duha. Vaš klic je brezplačen!

Neža

Hudo stari!

Izaija 5,20
Gorje njim, ki hudemu pravijo dobro,
dobremu pa húdo,
ki temo delajo za luč,
luč pa za temo,
ki grenko delajo za sladko,
sladko pa za grenko.

»Hudo stari!«

A resno to misliš? Premisli še enkrat. Kar si hotel reči je verjetno: »Dobro stari!«. Pa se ne sliši enako močno, a ne? Zdi se kot, da je jezik v svojih osnovnih pomenih (dobro = dobro) postal dolgočasen in smo se ga naveličali uporabljati pravilno. Zato smo si naredili raznorazne slengovske nadgradnje, preobrazbe, mutacije ... Ali je to sploh lahko pomembno in ali kako vpliva na nas?

Mogoče, morda so to mali primerki Babilonskega stolpa, ko Gospod pomeša jezike ljudem in ni več možno sporazumevanje in ohranjanje edinosti v skupnosti. Kaj narediš, ko se nikakor ne sporazumeš z drugim? Iz same frustracije se greš z njim skregati. Potem pa je hudo ... zares. Potem ugotoviš, da obračanje stvari na glavo, pa ne samo na področju našega jezikovnega izražanja, ne prinaša dobrih posledic.

Ni dobro, da naš čas za počitek postane delovni čas in ni dobro, da naš delovni čas postane »počitek«. Izgorevanje v službah do poznih ur in delo na NE-DELjo (razumi besedo!). Ni dobro, da moški postane ženska in ženska moški. Odtujiš se od samega sebe in svojega bistva ter nisi zmožen ustvariti odnosa z drugim spolom, ki pa je edini rodoviten in poraja novo življenje. Na popolnoma 100% naraven bio-eko-organski način! Ni dobro, da mama zamenja očeta in ni dobro, da oče zamenja mamo, ker otrok ne potrebuje dveh mam ali dveh očetov, ampak očeta in mamo, vsakega v svoji resnični telesnosti. Očeta s pipijem in mamo s pipiko. Otroci si zaslužijo ob pravem očetu in mami izvedeti resnico, kdo so oni sami in kaj zares hočejo početi s svojim življenjem.

Želim si, da nam HUD-ič ne bi zapletal jezika in nam na glavo postavljal odnosov. Da bi bil naš da, DA in naš ne, NE in da bi ostajali v resnici. Menda je resnica zelo osvobajajoča. Piše v Svetem Pismu (Jn 8,32).

»Wau stari, to bi bilo pa že kar dobro!«

Pismo zavale

Živjo,

Jana in vsem Vam Abramovci NAJLEPŠA HVALA za tako lep, doživet, poln notranjega miru in doživetja teden. Iskrena hvala.

Joj, sploh ne veš kako mi je bilo hudo tisti večer, ko sm odhajala, na jok mi je šlo in komaj sem zadržala tiste solze sreče, ki so kazale na to, kakšno milost mi je dal On,da sem imela priložnost, da sem lahko šla oz. bila z vami in preživela tako lep, poln teden.

Res tako prijetno sem se počutila v vaši družbi, vedno dobre volje in nasmejani... ta teden mi je dal toliko moči, da upam, da jo bom lahko še dooooolgo črpala.... :)

občudujem vse vas in se lahko po vas zgledujem, tudi s tem, da sem v sebi vedno bolj prepričana, da jeseni res pridem ...

Ja res najlepša HVALA še enkrat, vidim oz. sem spoznala, da kristjani moramo biti v skupnosti oz. lažje delujemo skupaj... čeprav seveda mora delovati tudi vsak posebej.

Uf, kakšna milost mi je bila dana šele potem, da sem šla v četrtek zvečer domov, čeprav sem se še malo pred odhodom spraševala pa zakaj morm iti že danes, zakaj se mi vedno križajo stvari... a potem vidim, da je vedno in vselej- vsaka stvar za nekaj dobra in to še kako drži!!!!!.....Jooooj sploh ne veš, kako blagodejno še vedno vpliva name pogovor, ki sva ga imela z Joštom na poti do Ljubljane...Kako lepo je, ko se s človekom lahko pogovoriš o stvareh o katerih se z marsikom ne bi mogel...mogoče imam le jaz nek lažen občutek, ampak nekaterih stvari domačega in marsikoga drugega duhovnika ne bi zmogla vprašat, ampak z Joštom se je bilo tako preprosto pogovorit in vprašat, nobeno vprašanje ni bilo neumno (kot bi to mogoče za koga bilo, čeprav jaz menim, da nobeno vprašanje ni napačno....). ZAHVALA Njemu.

Pa hvala Njemu za Janeza, Petra in Blaža, da so bili med nami.... ne vem name je to naredilo velik vtis, mogoče ne boš razumela, ampak tko pač je....z vsemi tremi sem imela možnost, da sem se lahko pogovorila in res hvala za njih,da gredo po Njegovi poti, da jih je poklical, vsak izmed njih je name naredil nek neizbrisan pečat, resno in srčno upam, da se še kaj vidimo...

Tko, da ja želim si, da jeseni pristanem v neki skupini, da malo večkrat grem na študentsko mašo in še kaj se bo seveda našlo...

Najlepša hvala še enkrat...

bodi fajn, vse dobro +

L

Molitvena Knjiga ...

Prišel sem na idejo, ki jo bom skušal uresničiti. Prve zamisli so se pojavile že ob mojem spreobrnenju, ko je p. James Manjackal razlagal, kako moli tudi za druge. Ima svojo spletno stran, kjer vsi ravno tako kot tu pišejo svoja pričevanja, prav tako so poznani termini in kraji njegovih potovanj. Ker je oseben stik večinoma nemogoč, se je odločil, da bo sprejemal molitvene želje tudi po emailu. Če je človek, ki prosi za molitev prosil v angleščini, nemščini, ali nekaterih indijskih jezikih, na pošto tudi odgovarja. Če pa ne pa pač nazaj napiše v angleščini, da je opravil molitev. sicer pa molitev po internetu poteka takole:
Recimo piše mu oseba xy. Zvečer, ko se mu končajo seminarji in je že pojedel večerjo, se s pomočniki odpravi molit za ljudi, ki so prosili za osebno molitev po emailu. Če stvar, ki jo je človek xy poslal razume, po molitvi tudi odgovori, če ne razume pa položi roko na ekran in moli za Božji blagoslov (dolžina molitve je odvisna od števila prosilcev).

No druga ideja se temu še bolj približa. Imamo skupino ljudi v Franciji, ki 24 ur na dan molijo za molitvene namene in sicer v živo. Človek pokliče in prosi za kakšen namen naj bi prosili in nato v živo molijo zanj v kapeli pred najsvetejšim zakramentom.



No in še tretja ideja, ki pa je moja: Odpiram molitveno knjigo. Vsakdo, ki ima molitveni namen lahko meni osebno vpiše v knjigo za koga in kakšen namen naj bi molil ali pa mi pošlje email na: finch.majstr(a)hotmail.com

Kaj naj molitveni namen vsebuje:
Ime in Priimek za kogar molim
in molitveni namen: Recimo za zdravje ...
S tem trenutkom je knjiga odprta ...
:)

VTISI IZ ABRAM DUHOVNEGA VIKENDA

CELJE 13. 2. – 15. 2. 2009

• Če hočemo drugim deliti sebe, moramo sebi priznati kdo smo, se soočiti z lastno resnico. Hvala Luki Mavriču za +misli.
• Rada bi se zahvalila za tako lepo in dobro pripravljen vikend. Najbolj všeč so nama bila predavanja in pričevanja, saj so vsebovala teme, ki so aktualne in koristne za življenje. HVALA VAM! Katja in Urban
• Lepo. Všeč mi je, ker se veliko lepih – Božjih pesmi poje. Fajn družba. Bogu hvala tudi za eno osebo, ki mi je v posebno veselje. Dobil sem lepo popotnico za v vsakdanje življenje. Gregor V.
• Pričevanja mladih, ki se jih je dotaknil Bog. Spoved.
• V vsakem človeku si lahko videl Boga. Veliko ljudi – torej? =)
• Ne maram slovesa
• Neverjetno kako čudovito je dobiti toliko bratov in sester naenkrat. Čisto zastonj! Velik zastonjski dar Očeta. Hvala in slava Mu za tako velike stvari – čudeže, ki jih dela v mojem življenju. D.
• Prijetno druženje, lepa doživetja, smeh, veselje, lepi spomini, zanimiva predavanja.
• Bil sem zelo vesel tega doživetja. Predvsem sem začutil, da bi potreboval skupnost, ki bi me spodbujala pri krščanskem življenju. Upam, da bom zbral pogum in jo poiskal.
• Zelo kul. No ker sem v ekipi sem zelo utrujen. Zahvaljujem se Jezusu, ki mi je vse omogočil Slava ti Gospod.
• SPOMINJAM SE ... nasmejane obraze, slavljenje, ki nas je še bolj povezalo ... nova poznanstva, pester program :)
• Te duhovne vaje na ljubezen so mi bile zelo všeč zaradi dobrih predavanj katera so me poučila o partnerskih odnosih kako, kaj, zakaj reševati probleme, nevšečnosti.
• Bilo je čudovito, saj smo spoznali veliko novih stvari predvsem pa ljudi. Poglobili smo svojo vero in doživeli prisotnost Boga.
• Hvala vsem Abramovcem in ostalim udeležencem. Hvala Jezus, da si nas združil skupaj. Hvala, da simo ti odprli »vrata« naših src. Da si nam dal to milost, da smo bili skupaj. HVALA =)
• Full mi je všeč, ker smo imeli dovolj časa za obed (in po njem 10 min za pogovor). Všeč mi je vzdušje, saj smo vsi dobre volje.
• Najbolj mi je bil všeč zabavni večer v petek.
• Dobra, hrana, lepi prostori, odlični voditelji, dober program. Lahko bi bilo edino še kakšen zabaven del več :)
• Zahvala vsem organizatorjem, ste tudi veseljaki, vzdušje je bilo odlično. Hvala !!!
• Najbolj mi je ostalo v spominu: Zabavni Emanuelci in Abramovci, poučna predavanja. Osebno srečanje z Jezusom, ki me je nagovoril.
• Uigrana ekipa Abramovcev, zelo dobro pripravljen družabni večer, sv.maša. Torej bravo ekipa sposobnih ljudi. Obiskovalci tega srečanja pa so bili odprti. Ni bilo dolgčas. Fino, da ni bilo prenaporno. Hvala za kuhanje in kuharice, osebje v strežbi. Dobro izbrana gospa, ki je imela delavnico za ženske. Domov odhajam polna dobrih vtisov, novih spoznanj in z željo, da bi znala hoditi za Gospodom. Hvala in še naprej delajte to, kar delate dobro.
• Najprej bi rada pohvalila organizacijo, voditelje, hrano. Prav iz srca bi se rada zahvalila za presenečenje za moj rojstni dan. Res ste me presenetili in moram reči, da je bil to moj najlepši rojstni dan :) HVALA VAM!!! Del mojih možganov bo zapolnilo predavanje gospe Barbare in zakoncev Jerebic. Pohvala gre tudi za organizacijo tako lepega sobotnega večera! ŠE ENKRAT HVALA!!! :)
• Resnično še nikoli prej nisem čutila, da Bog je in kako močno deluje. Tudi s fantom se nisva še nikoli prej zbližala v taki luči, čeprav sva po tem oba hrepenela.

Če želi še kaj sporočiti udeleženencem ali Abramovcem, lahko na blogu dodaš svoj komentar.

Abram ulični misijon

Abramovci smo se v tednu pred godom sv. Valentina odpravili na ulice in misijonarili. Ljudem smo delili ljubezenska pisma od Boga, jim povedali, da je Bog Ljubezen in da nam je blizu. Nekaj misijonarskih vtisov ...

Iz delovnega vrveža sem privihrala v kapelo in zdelo se mi je, da nisem uglašena in pripravljena na misijon; toda trenutek tišine pred Najsvetejšim, veselje nad srečanjem z misijonarji in kar od nekod nov zagon. To je skrivnostni preobrat; kot odgovor meni, čemu misijon. Potem na ulico! Veliko ljudi gre mimo, tri mlade punce, ki najprej nimajo časa, pa se le ustavijo; pogovor o ljubezni odpre srce - in zdi se mi, da po nekaj spregovorjenih stavkih in pogledih Lahko razumem bolečino strtih src, izkušnjo razočaranja ... Ob ponudbi ljubezenskega pisma od Boga so zažarele oči; torej je morda še nekje ljubezen, ki ne razočara - se mi zdi, da so hitro razumele sporočilo. Skupaj smo šle v kapelo in pogledi hvaležnosti so veliko povedali ... Bog res ne razočara in molim zato, da bo odgovoril tudi na hrepeneja teh mladih deklet, s katerimi smo si v nekaj trenutkih povedale več (čeprav nismo veliko govorile) kot z marsikom v celem letu ... in ob tem me je prešinilo še eno spoznanje; Bog prav podarja, da lahko živimo lepe, globoke in pristne odnose drug z drugim.
S.

Od misijona vedno pričakujem veliko; ja in res je tudi adrenalinsko;) Vendar vedno znova vidim kako majhen je treba biti, da si dober misijonar in kako velik je lahko Bog prek mene v slehernem srečanju z neznancem. Tudi tokrat je bilo tako.
Tadej

Šli smo na ulice Ljubljane in ugotavljali, kako oznanjati Jezusa Kristusa. Na zunaj pa se mi je zdelo le, da slišim le eno pravilo: »Nisem prišel ozdravljat zdravih, ampak bolne!«
Bolj ko sem se zavedal tega dejstva bolj sem našel smisel oznanjanja. Z sestro sva ustavljala vsakogar, vendar žalostno ugotavljala, kako svetijo rdeče luči. Našel sem veliko brezdomcev, ki so se želeli pogovarjati o stiski, o bolezni, in življenskih izkušnjah, ki jih nihče nima. Na ulici sem srečal tudi meni starega znanca z ulice Mareta. No pa smo začeli debato... in na koncu ugotovili, da je bil on nekoč zelo dejaven v cerkvi. Da je igral orgle je bil šele začetek, ko pa je povedal, da je imel zborček in da se je trudil slaviti Boga z vso dušo. Uničil ga je slab duhovnik, ki je izpodbijal vse inovacije, vse dobro. In tako so človeku vzeli vso identiteto, ki jo je hotel dati v Boga z vso dušo ... začel je piti in se drogirati ... zdaj pa išče pot iz droge ... V njem sem prepoznal našega Jezusa, ki kliče v ponižnost, skromnost, radodarnost, preprostost in delček srca za vsakogar. Včasih se mi res zdi da smo mi ljudje res naduta bitja, ki vidijo le sebe in svoje razkošje (vsaj v Evropi). Zahvaljujem se Sv. Duhu ki nas je vodil po ulicah.
Dominik

French mission

Obiskovalci iz Francije (Emerich, Xavier, Damien, Theresa) so nam povedali ...

... ljudje na internetu so narod zase, med katere je potrebno ponesti veselo sporočilo.

... ljudje so obremenjeni in ne zmorejo več biti veseli, kristjani naj bomo prinašalci veselja.

... na uličnem misijonu ljubi vsakega mimoidočega, ki ga ustaviš in to pokaži s pristnim nasmehom.

...