Po zaključku letošnjega Abrama gledam nazaj in poskušam vse skupaj nekako ovrednotiti in sicer v smislu, kako sem doživljal četrtkova srečanja jaz in kaj zame pomeni Abram sedaj, ko sem ga spoznal tudi »od znotraj«.
Ne morem mimo tega, da omenim meni največjo zanimivost, ki je nikoli nisem razumel in mi je skrivnostna še danes: ljudje, polni veselja, ki sem jih sprva poznal predvsem po meni rahlo nenavadnem načinu slavljenja. Ob tem mislim na slavljenje z dvignjenimi rokami, na molitev v jezikih, na »podobe« oz. »videnja«, ki naj bi jih nekateri imeli in na podobne pojave. Našega župnika namreč še nikoli nisem videl moliti na tak način, niti kakega škofa, kaj šele papeža. Rekel sem si, da si bom v tem letu predvsem poskušal izoblikovati svoje mnenje o tem in če me bodo prepričali, bom začel tako moliti tudi jaz. Nikakor ne morem pozabiti tudi na mnoge druge stvari, ki mi jih je celo leto nudil Abram: kvalitetna predavanja, pogovor in druženje z mladimi, adoracija,… Najlepše, kar mi je dal Abram, pa so nova poznanstva; spoznal sem precej novih ljudi, postali smo prijatelji in ni mi žal niti sekunde, ki sem jo preživel z njimi. Mogoče zveni malo nenavadno (bi moral prihajati tja zaradi Boga in z željo spoznati kaj novega o Njem?), ampak ne morem opisati veselja, s katerim sem prihajal na Abram predvsem zaradi čudovitih, neverjetno odprtih ljudi. S tem mislim tako na organizatorje, katerim se res lahko zahvalimo za nepozabno leto, kot na udeležence in če ne zaradi drugega se je že samo zaradi njih splačalo priti. Poleg tega so se nam na raznih vikendih pridružili tudi drugi in ne verjamem tistemu, ki bi rekel, da tu ni bil prisoten Bog. Res, da moja udeležba šole za evangelizacijo ni bila najbolj vzorna, mogoče tudi zato ni bilo na področju moje duhovnosti kake občutne spremembe.
Vse bolj se mi dozdeva, da je samo molitev še zdaleč premalo, da bi zaživel neko duhovnost, da se reče. Po mojem je potrebno sesti za knjige in se seznaniti tudi s pogledi in mnenji raznih teologov in tistih, ki se s tem ukvarjajo malo bolj intenzivno (tega smo bili na Abramu deležni pri predavanjih). Ugotavljam tudi, da moramo kristjani nekatere stvari preprosto verjeti, verovati in pika. Sam sem sicer prepričan, da je to posledica vzgoje, ampak tudi jaz poznam Nekoga, ki lahko usliši molitev in naredi nemogoče in se odzove na ime Jezus. Ravno zaradi tega ne morem narediti zaključka, da so vse zgodbe in pričevanja o t.i. živem Bogu »buče«. Ne občutim potrebe, katera naj bi bila razlog za že prej omenjeni način slavljenja, niti ne morem verjeti določenih stvari, ki bi jih kot kristjan moral. Vrtim se v začaranem krogu: ni dvoma, da Jezus obstaja, ampak Sveto pismo, pa Cerkev in tisti Sveti Duh, ki te »razsvetli«…
Zdi se mi, da bi veliko več odnesel od Abrama, če bi vse te stvari verjel (program je namreč res fantastičen), ampak to je moj problem… Vesel sem za vse tiste, ki res občutite Jezusovega Duha in mahate z rokami in molite v jezikih, ampak saj veste, človek ne more delati proti samemu sebi.
Abramu 07/08 gre torej desetka, vsem bralcem pa lep pozdrav!
Primož
