V četrtek, 18.10.2007 sem padla tja. Kam? V začetek Abrama. Kako in zakaj? To zgodbo bom povedala kdaj drugič, ni pa dvoma, da je to Njegovo "maslo". Prvo, kar sem zagledala, ko sem stopila skozi vrata "naše šole", so bile vesele priprave za obilno malico (opa, kakšen agape, ki pa je bil posledica dogodka izpred ne vem natančno koliko let, ko je na svet prikukal naš Peter). No, lačni vsekakor ne bomo, ne tako ne drugače. Za duhovno hrano je namreč poskrbela slavilna molitev, Mihaelino pričevanje in adoracija. Mihaela je s svojim predavanjem zadela direkt v črno. Nas je kar postavila pred dejstvo. Bog je Ljubezen in pika. Sledila je njena življenjska zgodba in pričevanje o tem, zakaj je Bog ljubezen in zakaj tista pika. Vsekakor tudi jaz mislim, da je Bog ljubezen, ampak do tiste pike mi pa še malo manjka. Pa upam, da bo enkrat. Prvo srečanje se je potem končalo z bolj tehničnimi napotki za naprej. Ja, v ekipi so zares zakurili, saj so nam po predstavitvi dejstva Bog je ljubezen, v naslednjih srečanjih predstavili kar dva škofa. S škofom Jamnikom smo spoznavali problematiko zasebnega šolstva in večne teme odnosa med državo in Cerkvijo, medtem, ko nas je škof Bizjak povabil, naj vstopimo v dialog z Živo besedo, ki domuje v Svetem pismu. Vesela sem bila, da imata oba škofa tak pristen odnos do svojega dela, saj se je videlo, kako s srcem sta vsak pri svoji stvari in pri skupni stvari (beri biti v službi Cerkve in bližnjega). Malo me je zmotilo to, da se zaradi pomanjkanja časa ni mogla razviti debata, ampak najbrž se v 3 ure full programa težko stlači še 1 ura kvalitetne debate. No, kaj čmo!
Bolj podrobno o odnosu do bližnjega, pa smo se pogovarjali na včerajšnjem srečanju, ko nam je svoj pogled na to temo predstavila Sabina. Meni se je zdela zanimiva njena misel o tem, kako poskuša vsako (tudi najbolj preprosto) dejanje osmisliti z ljubeznijo do dotične osebe, za katero to dejanje opravlja. Beseda je padla tudi o tem, da naj ljubimo svoje sovražnike in za njih molimo. Stvar sem sama že večkrat preizkusila in neverjetno (ali pa niti ne:) ), da deluje. Po molitvah za koga, ki mi ni bil najbolj simpatičen, se je pojavila neka odprtost in sprejetje le-te osebe. Ljubezen? Hja, na tem moram pa še delat. Ne gre to tako hitro in konec koncev je res, da je spreminjanje in brušenje samega sebe vseživljenjski projekt.
Torej, letošnji Abram je štartal in Abramovci smo že ogreti na delovno temperaturo ter pripravljeni na nove izzive. Eden že nestrpno trka na vrata v podobi, že spet enga čisto posebnega škofa, namreč sv. Miklavža. Ja, priprave za Miklavžev žur so že stekle. Hura za ekipo! Abramovci pa napnimo možgančke in na dan z idejami.
In, se vidimo v četrtek!
eva
