O veseli cerkvi

Naj povem, da smo na prejšnjem Abramu govorili o Cerkvi. Današnja podoba Cerkve v javnosti je večinoma negativna. Prepogosto se Cerkev (v medijih) obravnava kot neko suhoparno in trdo inštitucijo, ki greni življenje običajnim državljanom… Ampak Cerkev je vse prej kot to! Cerkev je občestvo, skupnost odrešenih! Cerkev je skupnost kristjanov, ki so v svojem življenju okusili Božjo ljubezen in sprejeli Jezusa Kristusa za svojega odrešenika.
Za Cerkev je pomemben prihod Svetega Duha - Binkošti, saj to je ustanovni dan Cerkve. Po Svetem Duhu kristjani v srcu res začutimo, da je Jezus Kristus naš odrešenik! To je osebno izkustvo kristjana! Takrat šele smo v polnosti člani Cerkve! Ker Cerkev je skupnost odrešenih!
In kakšen je moj odnos do Cerkve?
Janez nas je čisto navdušil, da vzamemo svojo pot za Kristusom zares! Navdušil nas je, naj stopimo na pot svetosti! In če še ne veste: kristjani smo veseli ljudje!
Peter

Hej! Naše zadnje Abram srečanje mi je dalo vetra J predvsem glede dveh tem, ki sta ostali živi in ki jih že cel teden premišljujem: o nas kristjanih, skupnosti odrešenih in o idealu popolnega človeka. To je noro!!, kaj vse imamo po zakramentih in kakšen privilegij je biti odrešen…noro je, da nam odrešenost po Jezusovi smrti na križu in Njegovem vstajenju omogoča, da tudi v grozno spremenjenih okoliščinah najdemo enak smisel, kot smo ga imeli pred tem, to je biti za druge, ne zase in da darovanje trpljenja prinaša obilne sadove! Odrešenost je v tem, da z dvema nogama stojimo trdno na zemlji, ne pa bežimo iz realnosti, kot mi je nekdo zadnjič omenil…Odrešenost žene ven iz sebe, žene na delo, je klic k človeku in kako srečna sem, saj se v delu za druge vedno pokaže odgovor na to, kakšen naj bi bil popoln človek. Drugi so ogledalo stanja naše poti, kaj vse bi še bilo potrebno narediti, v čem še potrebujemo rasti... Delo za druge uči lastne vrednosti in tudi mej ter približuje bistvu, pristnosti, Jezusu. In če se srčno potrudimo biti Bogu bližje in si v vsaki situaciji prikličemo Jezusov obraz ter ga vprašamo, kaj bi on v dani situaciji storil, potem pa poskušamo narediti podobno, se sploh ni tako težko njemu vsaj malo približati. Torej tudi našemu idealu, popolnosti…mali koraki dajejo raketni pogon!!
Včasih se počutim tako majhno v besedah, pa se spomnim: Kako je pa Jezus deloval? Saj ni veliko govoril, malo je govoril in le takrat, ko je imel kaj za povedati…..Najlepše je zavedanje, da zgled govori več kot besede in da je popolnost v tihi doslednosti, ne v nastopanju! Kakšna svoboda! In zopet smo pri odrešenosti… Nujno si gresta z roko v roki….juhu!
Špela

E-mladi vikend

8. in 9. decembra smo bili na vikendu na prečudovitem Planinskem polju.

V Planini pri Postojni je bilo ta vikend res pestro. Ekipa E-mladih nam je omogočila, da smo se še malo bolj približali Bogu. Zame je bil to po zelo dolgem času prvi duhovni vikend in bila sem resnično navdušena.
Pripravili so pester program, tako da je lahko vsak našel nekaj zase. Imeli smo predavanja, slavilno, adoracijo, mašo, možnost sv. spovedi, ogled filma, razvedrilni družabni večer poln smeha, pa tudi sprehod na svežem zraku.
Spoznala sem nove načine molitve, kako se približati Bogu skozi umetnost, marsikaj novega o Mariji ter o Božji ljubezni. Ugotovila sem tudi, da lahko v svojem življenju še marsikaj spremenim. Med vikendom me je Bog osvežil in mi pokazal pot naprej v tem času pričakovanja Jezusovega rojstva.
Čestitke in hvaležnost organizatorski ekipi ter kuharjem, ki so se res odlično izkazali. Čestitke. Se že veselim naslednjega vikenda.
Tadeja

Pa še nekaj slikovnih vtisov...
Velike priprave na še večji nastop:
Veselja polno...
Naša komedijanta (sta zažigala):
Marko je not padu:
Tile so popolnoma prevzeti:Akcija!

»Beseda«

Abram; 22. 11. 2007

Na tem Abram večeru smo skupaj z Gregorjem Lavrincem razmišljali o učlovečenju. Začeli smo z Janezovim evangelijem – v začetku je bil Božji sin (Beseda) in Božji sin (Beseda) je bil pri Bogu in Božji sin (Beseda) je bil Bog. Ta igra besed nam prikaže, da je Jezus obstajal že pred učlovečenjem, z učlovečenjem pa Beseda postane meso, tj. človek. Najbolj me je nagovorila misel, da Bogu človeško življenje ni tuje, saj je Emanuel (Bog z nami). Torej se je želel učlovečiti, da bi nam bil še bolj blizu. Vse zaradi tega, ker kot ljudje bolj razumemo meseno kot duhovno.

Pa še to, priprave na »Miklavža v kafiču« so v polnem teku.

Adrijana

Po treh tednih

V četrtek, 18.10.2007 sem padla tja. Kam? V začetek Abrama. Kako in zakaj? To zgodbo bom povedala kdaj drugič, ni pa dvoma, da je to Njegovo "maslo". Prvo, kar sem zagledala, ko sem stopila skozi vrata "naše šole", so bile vesele priprave za obilno malico (opa, kakšen agape, ki pa je bil posledica dogodka izpred ne vem natančno koliko let, ko je na svet prikukal naš Peter). No, lačni vsekakor ne bomo, ne tako ne drugače. Za duhovno hrano je namreč poskrbela slavilna molitev, Mihaelino pričevanje in adoracija. Mihaela je s svojim predavanjem zadela direkt v črno. Nas je kar postavila pred dejstvo. Bog je Ljubezen in pika. Sledila je njena življenjska zgodba in pričevanje o tem, zakaj je Bog ljubezen in zakaj tista pika. Vsekakor tudi jaz mislim, da je Bog ljubezen, ampak do tiste pike mi pa še malo manjka. Pa upam, da bo enkrat. Prvo srečanje se je potem končalo z bolj tehničnimi napotki za naprej. Ja, v ekipi so zares zakurili, saj so nam po predstavitvi dejstva Bog je ljubezen, v naslednjih srečanjih predstavili kar dva škofa. S škofom Jamnikom smo spoznavali problematiko zasebnega šolstva in večne teme odnosa med državo in Cerkvijo, medtem, ko nas je škof Bizjak povabil, naj vstopimo v dialog z Živo besedo, ki domuje v Svetem pismu. Vesela sem bila, da imata oba škofa tak pristen odnos do svojega dela, saj se je videlo, kako s srcem sta vsak pri svoji stvari in pri skupni stvari (beri biti v službi Cerkve in bližnjega). Malo me je zmotilo to, da se zaradi pomanjkanja časa ni mogla razviti debata, ampak najbrž se v 3 ure full programa težko stlači še 1 ura kvalitetne debate. No, kaj čmo!

Bolj podrobno o odnosu do bližnjega, pa smo se pogovarjali na včerajšnjem srečanju, ko nam je svoj pogled na to temo predstavila Sabina. Meni se je zdela zanimiva njena misel o tem, kako poskuša vsako (tudi najbolj preprosto) dejanje osmisliti z ljubeznijo do dotične osebe, za katero to dejanje opravlja. Beseda je padla tudi o tem, da naj ljubimo svoje sovražnike in za njih molimo. Stvar sem sama že večkrat preizkusila in neverjetno (ali pa niti ne:) ), da deluje. Po molitvah za koga, ki mi ni bil najbolj simpatičen, se je pojavila neka odprtost in sprejetje le-te osebe. Ljubezen? Hja, na tem moram pa še delat. Ne gre to tako hitro in konec koncev je res, da je spreminjanje in brušenje samega sebe vseživljenjski projekt.

Torej, letošnji Abram je štartal in Abramovci smo že ogreti na delovno temperaturo ter pripravljeni na nove izzive. Eden že nestrpno trka na vrata v podobi, že spet enga čisto posebnega škofa, namreč sv. Miklavža. Ja, priprave za Miklavžev žur so že stekle. Hura za ekipo! Abramovci pa napnimo možgančke in na dan z idejami.

In, se vidimo v četrtek!

eva

Portoroški abram

V petek 12. oktobra smo se udeleženci šole Abram zbrali na spoznavnem vikendu v Portorožu. Zvečer smo prispeli do cerkve posvečene Devici Mariji Rožnovenski in se nastanili v »katakombah« neposredno pod cerkvijo. Takoj smo se začeli spoznavati in pogovarjati. Večer smo sklenili s slavilno molitvijo v cerkvi, ki je navdušila s svojo zelo sodobno arhitekturno zasnovo, seveda pa najbolj navdušila Njegova navzočnost.

Naslednji dan se je začel z Janezovim predavanjem o zgodovini odrešenja in Božji ljubezni. Osebno se me je dotaknila misel, da lahko znanost odgovarja na vprašanje, kako deluje svet, samo vera pa nam daje odgovor, zakaj je bil svet ustvarjen. V veri spoznamo, da popolnemu Bogu ne bi bilo potrebno ustvariti sveta, a vendar – tu smo. Zakaj? Naša življenja so nam podarjena in Nekdo nas mora imeti zelo, zelo rad! Z iztočnicami za pogovor, ki nam jih je dalo predavanje, smo se v manjših skupinicah odpravili iskat mirne kotičke. Zanimivo je, da so vse skupinice pristale na portoroških pomolih (hehe). Očitno je to primeren kraj za pogovor o veri. Vseeno pa raje nismo preizkušali hoje po vodi.

Od ondod smo se vrnili na obilno kosilo, ki sta ga poleg vseh ostalih slastnih obrokov pripravili Anka in Bernarda. Še enkrat hvala obema! Za tem smo šli kurit pridobljene kalorije. Poromali smo do strunjanske cerkvice in križa nad morsko pečino. Ob poti smo se ustavili še na plaži, si namočili noge in se posončili. Vedno sem presenečen, kako zanimivi pogovori se lahko razvijejo med hojo v skupini ljudi. Ob povratku v Portorož nas je že čakal Štefan – brat kapucin. Daroval je neverjetno lepo sveto mašo. Pri maši pa smo se naslednji dan pridružili še domačemu občestvu z župnikom Tomažem Ketejem. Seveda ne smem pozabiti omeniti dragocenih trenutkov tišine, ki smo jih preživeli v adoraciji pred izpostavljenim Najsvetejšim.

Zadnji dan smo preživeli sproščeno in skupni del zaključili s kosilom. Nekateri udeleženci seveda nismo bili pripravljeni tako kmalu zamenjati prijetnega sonca za mrzlo Ljubljano in smo ostali še malo dlje. Tako se je v prekrasnem sredozemskem okolju uspešno začel letošnji Abram.

Marko

Abram v prihajajočem letu

Huh, pa je konec teh dolgih počitnic, bi rekel kdo. Za koga sta lahko 2 meseca dolgo obdobje, če pa temu prištejemo še (z izpiti popestren) september ... končno, z oktobrom nova izdaja Abrama, povsem na novo: z novo ekipo, novimi obrazi, načrti in presenečenji. Novo ni nujno najboljše [ali: tudi lansko leto je bilo super], vsekakor pa novosti poživljajo, zato čez kakšen mesec: poživljajoč začetek novega abram leta! V ekipi smo zakurili, zato bo začetek vroč. Hauk.
...abram...

Zaključek Abrama

Na zadnji četrtek v Marijinem mesecu maju smo slovesno zaključili šolo Abram.

Ob 17:30 smo obhajali sveto mašo, ki jo je za nas daroval Gregor Kunej, nato pa smo imeli krajše praznovanje ob okusni domači malici! Bilo nas je nekoliko več kot ponavadi, saj so bili povabljeni naši prijatelji in »potencialni bodoči« Abramovci. Vse skupaj se je (kot vsakič) dogajalo na Mirju. In bilo je (kot vsakič) lepo.

No, pa smo prispeli do konca…In s tem do novega začetka. Ob tej priložnosti se še enkrat najlepše zahvaljujem ekipi, miss Tootillovi, zakoncema Tušek, Janezu Rusu, Marjanu Pogačniku, Martini Bukovšek…To, kar delate, je neprecenljive vrednosti. Hvala vam še enkrat in Bog vas živi!

Ana

Romanje po Slomškovi poti od Ponikve do Olimja z naslovom "V KAKŠNI FORMI SI"

(petek, 25. maj - nedelja, 27. maj 07)

Šest romarskih užitkov

Ko smo se v ekipi Abrama pred nekaj meseci odločili, da bomo Abramovce za konec leta povabili na peš romanje, sem vedel, da me takrat morda ne bo več v Sloveniji. No, tako pomembnega trenutka v Abramovem letu pa vendarle ne gre zamuditi, sem razmišljal. Tako sem si ob nakupu letalske karte za Bruselj za povratni let izbral datum začetka romanja, 25. maj.

Nikakor mi ni žal, da sem prišel že po enem mesecu doživet duhovno pešačenje po Štajerski. Naj mi tisti, ki se zgražajo nad tem, da sem se izneveril svoji gorenjski (šparovni) naravi, odpustijo.

Prvi užitek, ki sem ga bil deležen, je bilo - sonce. Po nekaj tednih bivanja na razmeroma hladnem (severo)zahodu Evrope se je še kako prileglo spet nekaj toplega vremena.

Drugi užitek: čudovita narava. Pot od Ponikve do Olimja je bila krasna: brez prehudih vzponov ali sestopov, le blago dviganje in spuščanje po prikupnih štajerskih hribčkih in gričih. Narava je v tem letnem času čudovita.
In toliko prijaznih ljudi na poti, ki so nam pomagali gasiti žejo, napolniti prazne želodce. Ne bomo pozabili, spoštovana Nova Slovenija (in njena zastopnica R. T.), imenitnega golaža, s katerimi niste pogostili le svojih županov in svetnikov, marveč ste "častili" še pobožne pohodnike, pa tudi okusnega sladoleda, kupljenega pri vaškem Albancu, ne, prijazni g. župnik iz Šmarja pri Jelšah! Da ne omenjam piva pri Halerju tik pred ciljem, predvsem pa krasne čorbice in peciva v podružnični šoli v Zibiki v soboto zvečer. Vsi smo se čudili nad tako prijaznim sprejemom in pozornostjo. Prijaznost naših štajerskih gostiteljev (tretji užitek) in gastronomski vidik romanja (četrti užitek) sta dala našemu romanju poseben čar.

Peti užitek, ki ga je ponujalo romanje, so bila zame srečanja, pogovori in klepeti s prijatelji. Dolga pot je bila kot nalašč za to, da smo si izmenjali najrazličnejše novice, ki so se nabrale v zadnjem času, se pogovorili o dogajanju pri Abramu v njegovem zadnjem časovnem obdobju, se že vnaprej veselili morskih počitnic ... se pomenili kaj bolj osebnega, si izmenjali kako duhovno izkušnjo ali pa kar tako prijazno čebljali. "A ti pa že kar v Sloveniji?" so me spraševali sopohodniki. Toda ali ni zadosten razlog za udeležbo – poleg tega, da prisluhnem kaki duhovni spodbudi in se notranje okrepim – ta, da se imam vedno lepo v družbi Abramovcev in Emanuelcev in da prijateljskih stikov res ne gre kar tako zanemariti?

Šesti užitek je bil ustaviti se pri Jezusu, se mu zahvaliti za njegovo skrb, ki mi jo izkazuje, se mu izročiti, mu prisluhniti in ga prositi, naj nam podari svojega Duha. Kako bi lahko odrekel tej naši prošnji na predvečer binkoštnega praznika?! Zdi se mi, da je bil sobotni večer vrhunec našega romanja. Komaj smo bili še na nogah, mislili smo si svoje, ko nas je pater Tomaž povabil, naj se zberemo okrog oltarja in lep čas pri maši STOJIMO, ampak to nas niti ni toliko molilo. Z močmi, ki so ostale, smo sodelovali pri večerni maši. Še pred tem pa smo zarisali krivuljo svojega srčnega stanja in si napisali recept za krepitev srčne mišice. V molitvi drug za drugega smo potrkali na božje srce in prosili, naj nas On vzame v svoje roke. On še najbolje ve, kakšna je prava terapija – to je bilo razbrati tudi iz pričevanj Janeza in Damirja, ki sta nam zaupala, kako je Bog diskretno, a korenito posegel v njuno življenje. S kakšnimi strategijami pa lahko sami poskrbimo za svojo duhovno formo, nam je slikovito predstavila Judita Lea.

Skratka, imeli smo se krasno. Uživali smo. (Čestitke in zahvala organizatorjem in predavateljem!)

Kaj pravite, bi nekaj podobnega čez kako leto spet ponovili?

Marjan

_____________________________________
PETEK

V petek smo odšli na romanje od Ponikve do Olimja. Zbrali smo se v Tivolju, kjer nas je čakal kombi. Ta nas je razbremenil bremen nahrbtnikov, ki smo jih imeli s seboj. Po enourni vožnji smo prispeli v Ponikvo, kjer je bil začetek našega romanja. Uredili smo si dve učilnici, kjer smo nato spali, fantje v učilnici fizike in matematike, dekleta pa v učilnici biologije, kjer smo imele družbo ptic. Začeli smo s sveto mašo v baročni cerkvi svetega Martina na Ponikvi. Pozdravil nas je tamkajšnji župnik, predstavil nam je cerkev z eno najlepših prižnic, kjer je bil že na dan svojega rojstva krščen najimenitnejši faran – Anton Martin Slomšek. Po večerji je sledil spoznavni večer. Naslov romanja je bil V kakšni formi si, zato smo se predstavili vsak z eno telovadno vajo. Preverili smo v kakšni fizični kondiciji smo in ta je bila zelo slaba, zato smo se posedli v skupine in sestavili plakate, kjer smo napisali s čim smo prišli na romanje in kaj pričakujemo. Kmalu je sledilo dolgo pričakovano spanje.

SOBOTA

Vsi polomljeni od spanja na tleh smo se zbudili, pripravili zajtrk in pospravili prtljago. Pridružilo se nam je še nekaj romarjev. Dan smo začeli s slavilno molitvijo, nato pa odšli v cerkev po božji blagoslov za začetek romanja.

Odpravili smo se na pot v lepo razgibano pokrajino, polno gričkov. Na poti smo se v klepetu še malo bolj spoznali. Vstavili smo se v Šentvidu, kjer smo se malo odpočili in nabrali novih moči ob zobanju češenj. Naslednji postanek je bil v kraju Šmarje pri Jelšah. Tam nas je čakalo kosilo v prijetno ohlajeni kleti župnišča. Po kosilu pa smo se ohladili še s sladoledom. Vzeli smo si eno urico počitka. Nekateri so odšli na klepet ob kavici, drugi so izbrali poležavanje na travi, drugi za ogled cerkve, kjer smo lahko prisluhnili orglam, ki je prihajala iz pod rok spretnega organista. Pot smo nadaljevali po poti (kalvarija), kjer smo molili križev pot. Od močnega sonca in strme poti v hrib smo prišli na vrh vsi izmučeni. Okrepčali smo se z veliko količino vode in napolnili plastenke za nadaljnjo pot. Pot smo nadaljevali ob klepetu v prijetni senci gozda in nenehnega vzpenjanja in spusta po gričkih. Sonce je še vedno pripekalo in zmanjkovalo nam je zalog vode.

Prišli smo v naselje, kjer so nas gostoljubni domačini postregli s pijačo. Malo smo se ustavili in odpočili. Pot z nami sta nadaljevala tudi dva kužka. Prišli smo v Zibiko, tam nas je že pričakovala večerja v šolski jedilnici. Pripravili smo si učilnici za spanje, nato pa odšli v cerkev.

Judita Lea nam je predstavila delovanje našega srca, kako je ta pomemben za življenje. Izmerili smo si vsak svoj duhovni EKG svojega srca, nato pa smo si napisali še recept za naše srce. Poslušali smo tudi dva pričevanja, kako se je Bog dotaknil srca. Poklicali smo svetega Duha, saj je bil dan pred binkošti. Sledila je adoracija, molitve drug za drugega, nato pa še sveta maša.

Ob polnoči so se najbolj utrujeni že odpravili v spalne vreče.

NEDELJA

Zadišala je kavica in nas prebudila. Čakal nas je zajtrk. Ko smo pospravili vso prtljago, smo nadaljevali s slavilno molitvijo, nato pa nadaljevali pot k našemu cilju – Olimje. Čakalo nas je še dve uri hoje. Bili smo že izmučeni od sobotne hoje. Ob poti smo našli studenec mrzle vode. Osvežili smo se, nato pa nadaljevali pot do restavracije, kjer nas je čakalo kosilo. Po kavici so se šoferji s kombijem vrnili po avtomobile, ostali pa smo naredili še majhen ovinek. Tam nas je pričakoval cilj. Prisedli smo v hladno senco in počakali še ostale. Romanje smo zaključili z binkoštno sveto mašo v kapeli samostana. Razložili smo še prtljago in se odpeljali domov. Vreme je bilo med samim romanjem lepo, sončno in rahel vetrc nas je spremljal, a na koncu je začelo deževati. Nam pa se je mudilo domov pod tuš in v mehko domačo posteljo.

Vse kar smo pogrešali so bili tuši, da bi se lahko zvečer osvežili.

Katarina

Naš predzadnji četrtek

(četrtek, 24. maj 07)

Uooaa... Abram se počasi končuje... Smrk? Ma ne! Janez je med slavljenjem lepo povzel božjo besedo, nikomur ni namreč prišla kakšna tolažilna ali slavilna vrstica, temveč smo bili vsi poklicani k služenju... Aha! Torej Abram je zares!

Začeli smo sproščeno in nadaljevali s podelitvami. Posedli smo se v krog, žal v skromni polovični zasedbi (štu

dijske obveznosti pač tarejo svoj davek), nato pa je vsak pri sebi pogledal, kaj vse mu je letošnji Abram prinesel, kaj se ga je najbolj dotaknilo, kaj je bilo tisto najpomembnejše, kar je odnesel. Povedali smo tudi svoje načrte za prihodnost, in ker je bilo rečeno, da »bomo videli« ni noben odgovor, smo se morali pošteno potruditi :-)

Abramovci smo si bili edini v tem, da drugo leto nadaljujemo z odprtimi hišnami, Ja!! V glavnem pa bomo še naprej pridno služili Bogu in drugim. Nekateri doma v svojih župnijah, spet drugi pa v bodoče celo v skupnosti Emanuel. Resnično, resnično povem vam: Abram je zakon! Vsem veliko pomeni ravno to druženje, občestvo, ki nas podpira na poti k Jezusu. Toliko smeha, veselja in izkušenj! Vsak je nekaj posebnega!

Nato smo potrpežljivo stisnili naše želodčke in se odpravili k Jezusu na adoracijo. Osebno sem ravno pospravila svoje podstrešje, ko je pol ure žal že minilo. Tokrat: invazija na Ljubljanski grad!

Hrana in pijača! Check. Kitara! Check. Ruzaki! Check. Vsi prešteti! 10x check.

Zavzeli smo majhen hribček ob gradu in pripravili pravi mali piknik. Naj omenim, da se je začela huda debata: dokumentarec o vasi Gotenica na Kočevskem, partizani in domobranci, množična grobišča,...

K sreči smo vmes zapeli nekaj slavilnih, Ana in Ms Tootill pa sta navduševali s svojo koreografijo. Ko se je stemnilo, pa se je prava debata šele začela: vprašanja o nebesih, peklu, vicah, grehih, odrešenjski načrt, katoliški nauk,... niti ne vem kako se je vse začelo, a ko je bila ura že res pozna (ok.23h), je Janez, ki smo ga naravnost zasuli z vprašanji, vstal in naredil konec.

Haa! Komaj čakam Abram morje! Že vidim: plaža in debate do zgodnjih jutranjih ur...

Do takrat pa: Bod'te blagoslovljeni!

Teja

Danes je četrtek in ni Abrama

(sreda, 16. maj 07)

Super! Ja, super, ker je bil ta teden Abram že v sredo in super, ker je bil malo drugačen od ostalih! Ekipa Abrama se je namreč priključila nadebudnežem iz Kranja pri njihovem projektu ob tednu mladih, ki se te dni odvijajo v tem Prešernovem mestu. In zakaj gre? Gre za ulični misijon.

Kako to zgleda? Najprej malo zamudiš na mašo, ki jo preživiš v prisrčnem šmarničnem vzdušju (beri petje in doživeto kaplanovo branje). Potem se srečaš še z ostalimi prijatelji in skupaj v slavilni molitvi odprete studenec žive vode, ki ti da moči in poguma za oznanjevanje. Ampak preden to res storiš, še malo prisluhneš »napotkom« našega bogoslovca Janeza, ki prek zelo nazornega primera pokaže situacijo na ulici, ko ti npr. mimoidoči, ki si ga pravkar prijazno povabil reče, da ga cerkvene stvari, oziroma Bog ne zanimajo. Potem je naš odziv tak, da gremo dalje, ne pa kot je predlagal nekdo, da ga naklestimo :). Ko torej na teoretični ravni osvojiš teren, se odpraviš tudi na praktičnega. Glede teoretičnega dela je manjkalo samo kakšno pričevanje, ki je izpadlo zaradi časovne stiske. Ja, nekateri so bili zaradi tega globoko užaljeni, ane Damir :). No in prav z njim sem se tudi sam odpravil na misijonarjenje po kranjskih ulicah.

Najprej nekaj poznanih obrazov in njih ni bilo težko povabiti. Ajaaaaa, kam smo vabili? Ja na predstavo Gregorja Čušina z naslovom Hagada. Gre za monokomedijo, ki je zares smešna (res prisrčen opisJ) No potem sva z Damirjem uspešno povabila še nekaj neznanih obrazov, se vmes zapletla (v bistvu samo Damir) v neko ulično igro in čisto pred začetkom predstave poskušala povabiti vidno utrujeno mladenko, a nama ni uspelo. V bistvu sploh ni važn koliko jih povabiš, bolj je pomembno to, da vabiš in sicer na tiste stvari, ki ti veliko pomenijo.

In kaj je meni pomenila ta predstava?

Zelo me je navdušil ambient in polno ljudi, ki so ob prijetni družbi in pijači čakali na začetek predstave. Vse skupaj se je namreč odvijalo v lokalu Mitnica. Sam spadam med tiste, ki si te predstave še nismo ogledali, zato je bilo pričakovanje še večje. Ko sem se udobno namestil (beri stal ob mizi) je na »oder« prišel Gregor in najprej razložil kaj sploh pomeni beseda Hagada (zgodba). Ker slabo obnavljam zgodbe pa tudi zato, ker večina to predstavo že pozna, bom raje napisal nekaj o tem kar me je nagovorilo. Smeh je bil na prvem mestu in sicer ob iskrenih in izvirnih šalah, vicih, forah, načinu igranja, mimiki, glasu. Vse to je Gregor vpletel v »pušelček« zgodbic o veri, Bogu, odrešenju. Prizori in navade iz vsakdanjosti prepleteni s svetopisemskimi motivi in vsebinami pričarajo neko toplino tistega čemur rečemo vera. Vera se prek tega ne prikaže kot nekaj »brezveznega«, od življenja oddaljenega milijone kilometrov, ampak nekaj konkretno oprijemljivega. Sporočilo, ki ga nosijo vse te podobe je tako znano za tiste, ki verujemo.

Še bolj pa se nam je glavni akter večera približal prek vprašanj, ki smo mu jih zastavili. Razlaga igralčevega poklica, kot tistega, kjer je človek sam sebi platno in čopič je samo ena od teh globokoumnih pogruntavščin, ki nam jih je v tem večeru ponudil Gregor. A njegova umetnost ni bog, ampak vodi k Bogu. Tako smo imeli tudi mi priložnost biti božji in to sredi Kranja, sredi navadnega lokala.

Misijon je zakon!

Najbolj pridni udeleženec Abrama :)

Tadej

Par besed o četrtku.:::

(četrtek, 10. maj 07)

Kako je lepo vedno znova pridet na Abram, kjer te vedno pričakajo naša nasmejana dekleta. Prav zares! Tokratna tema predavanja je bila »CERKEV«.

Cerkev temelji na treh principih delovanja in sicer molitvi, občestvu in misijonu.
Ne glede na to, za kakšen način združevanja vernikov gre, povsod se ponovijo isti temelji. Pa naj bo to Abram, Skupnost Emanuel, župnijske skupine, pevski zbori... ...spet smo pri molitvi, misijonu in občestvu (skupnosti).

Ob koncu smo se zapletli v pogovor o problemih, ki nastajajo ob tem. O strahu nekaterih župnikov, da bodo mladi iz župnije odšli v kakšne skupnosti. Sliši se malo čudno, vendar je res, saj se ponekod opazi, da voditelji župnij niso ravno zelo naklonjeni udejstvovanju neke krščanske skupnosti v njegovi župniji. Mnenja so različna, vendar pa se mi zdi, da bi več sodelovanja pripomoglo k večji živosti župnije. Tko da, ne se bat Emanuelovcev.

Zaradi socialnih in kulturnih razmer se je način izražanja vere spremenil. Tradicionalno verovanje usiha in zopet se pojavlja težnja po novi evangelizaciji (kar se že dogaja). Zanimivo je, da pri tem ne iščemo novih načinov, temveč se vračamo k principom prvih kristjanov... in še bolj nazaj.
Psalmi - slavljenje, oznanjevanje - misijon.

Vsak ima pravico izvedeti, da Jezus živi... ...zato moraš to nujno povedati naprej!

Malica je bila pa itak odlična.

Damir

Četrtek, ko nas je obiskal Xavier

(četrtek, 3. maj 07)

Xavier je duhovnik, ki je odgovoren za mlade v skupnosti Emanuel. Povedal nam je, da zaradi svojega dela veliko potuje in obiskuje manjše skupnosti v različnih državah. Nas (Abramovce) je obiskal praktično tik pred svojim poletom nazaj v Bruselj; bilo je neverjetno, kako res se drži načela »biti tukaj in zdaj in to sedanjost res živeti«; sem namreč pomislila, da bi bila večina od nas dve uri pred poletom z letalom zagotovo z mislimi nekje na poti… No, on pa nam je predaval o svetosti.

Vizija mladih o svetosti je predvsem BITI PRIČA UPANJA, nam je povedal.

Da bi vera vztrajala v življenju je treba narediti korak upanja; bilo je olajšujoče slišati, da je upati v bistvu vsakdanji boj; kar pomeni, da si to, da smo lahko priče upanja, ne moremo pridobiti enkrat za vselej. Pot upanja pa pomeni podarjanje samega sebe in UPATI pomeni PODARJATI/PODARITI SE SEDAJ, ne čakati, da se bomo npr. podarjali potem, ko bomo nekaj dosegli, potem ko bomo posvečeni v duhovnika, poročeni, itd… Podarjati se je torej treba sedaj; dati se v konkretnosti svojega življenja. To pa ni tako lahko, saj imamo pogosto dobre namene, z njimi se tudi veliko ukvarjamo, pozabimo pa živeti v SEDANJOSTI.

Da bomo lahko priče upanja oz. da bomo lahko na poti svetosti, so zelo pomembne tri stvari in sicer:

1. misijon, ki je dejanja ljubezni za druge,
2. molitev in zakramentalno življenje (maše, zakramenti, osebna molitev, slavljenje, adoracija; češčenje najsvetejšega, itd…)
3. življenje v skupnosti (kot je npr. Skupnost Emanuel, v župniji, v svojem okolju, z domačimi,…).

Po predavanju smo ga bombandirali s kupom vprašanj, razvila se je zelo zanimiva debeta, sredi katere pa je moral že na pot na Brnik, da ne bi zamudil svojega leta….

Zelo zanimivo!!!

Irena

NEW AGING- postanite večno čili, vedno nasmejani v treh dneh...

(četrtek, 26. april 07)

Vau! četrtek, a že? A je že 17.00? Joj, spet zamujam. Kaj pa če bi ostala doma in se malo odpočila od napornega dne? To je le nekaj monologov, ki so se mi podili po glavi pred Abramom. Pač eden tistih dni, ko ne oddirjaš samoumevno na Abram. Pa se mi je le uspelo prikrempljati do Mirja in splačalo se je. Za gratis pa smem še napisati kaj se je dogajalo. In kot vedno se je dogajalo veliko.

Danes je bil na meniju New Age in bil je tudi kar pošten zalogaj in dandanes je ta zadevščina kar občutljiva tema. Zavoljo nje se marsikomu napne vratna žila, napogosteje v pogovoru kristjan + oseba, ki prakticira New age, navadno obema. Izkušnje kažejo, da kristjani ob takšnih in podobnih temah pogosto izpademo ''ta zagamani'', ko skušamo prepričevati namesto pričevati ter s tem povišati stavo, ki je ne viša nihče, vero v živega Boga. Tako nam je delček svoje ponudil tudi naš gost, gospod Janez Cerkovnik.

Roko na srce, na vsakem vogalu ga ponujajo, razpasel se je kot burek po Ljubljani (pa ne zamerite ljubitelji fast-fooda), je z drugimi besedami, a brez opravičila, v podobnem krepkem slogu začel naš naspidiran predavatelj in tako tudi nadaljeval. Podal nam je nekaj osnovnih novodobnih značilnosti kot so; doseg harmonije z lastnim naporom, pozitivnimi mislimi, z odkrivanjem notranjega jaza ter prehajanjem na višje zavedne ravni..., vse pa združuje ena sama beseda samoodrešitev. Novodobni ''bog'' je brez obraza, brezoseben del stvarstva, skrit v energijah in silah kozmosa, ki ga s pravilnimi tehnikami lahko obvladujemo oz. ''obrnemo'' sebi v prid. Kakšno olajšanje za nas kristjane in za vsakogar, ki nagne uho, da imamo osebnega, živega Boga. Oziroma Bog ima nas in se nam razkriva obraz Očeta. Če nam še ni jasno, pošlje svojega Sina, Jezusa Kristusa, da razpet na križu pričuje za Resnico in Ljubezen. Kaj je bolj konkretnega kot les in žeblji, ki ne ničesar ne skrivajo ampak naravnost kričijo. Življenje, ki ni nekaj ampak Nekdo, mi še zmeraj odzvanjajo besede s predavanja. Zato se lahko smejemo, veselimo, Ga slavimo, kar s ponosom povem, tudi vestno izvajamo na začetku naših Abram srečanj pa še kdaj vmes.

Po predavanju smo se razdelili v skupini, kjer smo eni kravljžljali možgančke kako s skečem popestriti romanje v Olimje, drugi pa kako pripraviti Kranjski misijon...in še jih bomo. Vmes nas je prijetno presenetil Marjan (živijo Marjan! ki zdaj zagotovo vestno spremlja Abram blog, anede?), saj smo bili že prepričani, da ga ne vidimo nikoli več (no, do konca maja) in seveda smo ga s solzavo zgodbico o poslednji Abram malici, ki je bo deležen, prisilili da je ostal z nami . Jedli smo sendviče. Bili so dobri.

Nato smo šibnili eno nadstropje više (lahko razumete dobesedno ali metaforično) na adoracijo k Jezusu in mu hiteli pripovedovati to in ono. Včasih pa smo samo tiho, da ''revež'' pride do besede tudi On. Zaključili in nov teden spet začeli pa smo s slavnimi hišnami.

BB!

Se beremo!

Judita Lea

Emanuel – Bog je z nami

(četrtek, 19. april 07)

Veste, kaj se je dogajalo v četrtek, 19. aprila 2007 na Abramu? Gostili smo nekaj članov že večkrat slišane skupnosti Emanuel. Tej skupnosti Abramovci dolgujemo tudi zahvalo, da vodi projekt ŠoLe AbRaM. Če ne bi bilo AbRaMa, bi imeli mi mladi to šolsko leto precej bolj osiromašeno – tako pa se skupaj veselimo in molimo; upamo si biti nenavadni in odklopljeni!

Člani skupnosti (Katja, Jernej, Barbara, Alenka, Ivan) so nam predstavili življenje skupnosti od znotraj. Trije temelji skupnosti Emanuel so: adoracija, sočutje in evangelizacija. Nekoliko je bil predstavljen ustanovitelj skupnosti Pierre Goursat, ki je imel množico idej, kako ljudem prinašati Kristusa. Podobno tudi vsak član skupnosti prihaja z nenavadnimi zamislimi, kako deliti ljudem sočutje in oznanjati Ljubezen. Emanuelovec se napaja v potokih adoracije, svete maše in zakramentalnega življenja. Začetnik in vodja skupnosti je Sveti Duh, ki jo vodi na vedno nove pašnike… Ni kaj. Zanimiva je ta skupnost in njeni ljudje… Splača se jih spoznati!

Nepričakovano smo izvedeli še eno novico: Marjan odhaja… Marjan je eden od letošnjih fajn voditeljev šole AbRaM (menda celo ta glavni, če se ne motim). Za nekaj časa gre namreč v Bruselj, kjer se bo ukvarjal z bolj evropskimi zadevami… To novico je skrbno skrival do tega dne, zato smo bili kar malce presenečeni. Skoraj smo potočili kakšno solzico in mu zaželeli vse dobro. Spraševali smo se tudi, če se mu bo pri prevajanju kakšnega evropskega dokumenta ponesreči zapisal stavek "Bog te ima rad". Spet je bilo veliko smeha! Naj še povem, da je biti pri šoli Abram res noro!

Peter

Kristus je vstal!

(četrtek, 12. april 07)

Četrtkovega srečanja se nas je udeležilo bolj malo. Vsi, ki so bili v Altottingu, so bili polni veselja in so se med seboj pozdravljali »Kristus je vstal«. Ker sama nisem bila v Altottingu, sem preplašeno gledala, kaj se je z njimi zgodilo. Začeli smo kot po navadi s slavilno molitvijo, nato pa je sledilo predavanje našega Marjana o duhovnem boju. Skupaj smo nato razmišljali, kako nas hudi duh hoče speljati na svojo stran in kako se mi temu spretno izogibamo z molitvijo in zaupanjem v Boga. Sledile so hišne - tokratne so bile malo drugačne, saj smo se vsi prisotni Abramovci zbrali v eni hišni. Izmenjali smo si svoja doživljanja Velike noči. Ekipa je želela že nadaljevati z malico, ko smo mi v hišni šele dobro začeli. Po adoraciji so sledile še kratke novičke. Razšli pa smo se s skupnim pozdravom »Kristus je vstal«.

Že prihod na četrtkov Abram je bil zame nek boj, saj me je kuhala vročina in v meni je bila žalost. Ko smo se srečali, sem v njih spoznala veselje in radost ob vstajenju. Čudno sem jih gledala, kaj si med seboj vsi pravijo "KRISTUS JE VSTAL". Nisem razumela teh besed. Šele pri hišni sem ugotovila:« Ja, bila je Velika noč! Kje si bila pa ti?« sem se vprašala. Odgovorila sem si lahko samo:«Doma v postelji.« Da pa potrdim, da tudi pri meni adoracija dela čudeže, lahko povem, da sem po njej še sama pri sebi začela praviti »Ej, ti, a si že slišal: Kristus je vstal.«
Sedaj pa še tebe vprašam, če si že slišal, da je Kristus vstal.

Katarina

Altotting – Velika noč!!!

(četrtek, 5. april 07 - ponedeljek, 9. april 07)

Velika noč v Altottingu - - ouo doživetje. Že res, da vsi vemo, da je Velika noč največji krščanski praznik, ko je Jezus vstal od mrtvih in nas tako vse odrešil greha in večnega pekla. Ampak kako ga praznovati in kako zares doživeti in če hočete, tudi doumeti veličino tega praznika... no, to sem pa sama, pa najbrž še kdo, zares videla šele v Altottingu. Petje, slavljenje, proslavljanje in še enkrat petje.. kot za Silvestra, ampak boljš, bolj globoko, bolj mirno v srcu, polno sreče in res neizmernega veselja, ko zares zaveje novo upanje med ljudi in to vsi čutijo in vsem se vidi na obrazih...

Si že videl nabito polno (veliko) cerkev samih nasmejanih ljudi in ti si med njimi?? Super doživetje...

Pa kje je to, se sprašujete.

To je na južnem Bavarskem, cca 100 km vzhodno od Municha. Altotting je velik romarski kraj s kopico cerkva in prelepim osrednjim parkom. Na sredi stoji majhna cerkvica Gnadenkapelle, kjer se je
pred stoletji zgodil čudež. Mati je prinesla utopljenega otroka pred oltar Marije (im. Black Madonna) in otrok je oživel. Vse od takrat so se ljudje stekali s priprošnjami k Mariji.

Na veliki četrtek (5. aprila) smo se tudi mi – Abramovci, vodniška ekipa (Emanuel) ter še nekaj pridruženih udeležencev po službicah zbrali na Kongresnem trgu, zasedli svoja mesta na avtobusu ter se podali na romanje v Altotting. Naša vodnica Miss Tootille :) se je spomnila zanimive igrice za samopredstavitev – povej seveda ime + česa te je najbolj strah in kaj je najbolj odklopljena stvar, ki so jo naredil. Ma so eni res odklopljeni, recimo igranje kitare ponoči na britofu, al pa plezanje na streho mariborske univerze, da te seveda popišejo policaji, al pa, ta je tud dobra..branje svoje pesmice. Odklop. Aja, tole moram tudi omenit, nekoga je strah roza zajčkov...

Vsi mladi romarji iz Evrope smo bili nameščeni v telovadnice. Fantje v eni in punce v drugi, prehranjevali pa smo se skupaj v neki tretji telovadnici. Pred odhodom mi je neka prijateljica rekla:''tam je sila zanič hrana''. No prve dni – zaradi posta so se res malo šparali, nič mesa, samo črn kruh... ampak po vstajenski maši Velike noči iz sobote na nedeljo pa je bilo vsega dovolj...pa zelo dobr. Že takoj po maši, ki se je končala tam po eni uri zjutraj, je bila pogostitev ob koncertu mlade skupine. Nekaj smo zapeli tudi mi, Slovenčki – naš duhovnik Alek, ter Odklopljen Grega. Potem pa zjutraj velikonočni zajtrk = vele Brunch – zajtrk in kosilo, vse obenem - pa da dol padeš!!

Vse v Altottingu je bilo super; vsakodnevne maše z veliko petja. Sicer so bile v nemščini, ampak smo s pomočjo radijskih postaj ter neutrudnih prevajalcev večinoma vse razumeli. Potem so bile tu delavnice na določeno temo, impulzi duhovnikov s skrbno pripravljenim govorom, da nam približajo to velikonočno dogajanje. Zelo lep je bil Križev pot. Bila je možnost spovedi in kar je najbolš molitev drug za drugega, ko Jezusu poveš svojo prošnjo in drugi dotikajoč tvoje rame molijo zate in te preveje nepozaben občutek ljubezni in očiščenja. Nemci so nam pripravili tudi zelo dober muzikal o Pavlu, ogled filma o papežu Janezu Pavlu II. Lahko pa si (samo) bil na travci sredi tega parka, pustil, da te sonce užge :) in delil te nepozabne trenutke s prijatelji.

Ja, Altotting je bil res SUPER!

Mojca

Abram-why not

(četrtek, 29. marec 07)

Ob misli na včerajšnji večer sem se v sredo kar malce naslajala. Abramovci so morali namreč pripraviti odgovore na vprašanja, ki so si jih prejšnje srečanje razdelili. Te odgovore so nam (ekipi) morali predstaviti v obliki kratkega referata. Mi smo jih potem konstruktivno prevetrili in po potrebi še kaj vprašali. Priznam, bila sem precej zatežena in stalno sem morila z metodološkimi, epistemološkimi, konceptualnimi ali pa povsem trivialnimi vprašanji. Ljudje, ne morem si pomagat, enostavno ne morem.
Peter je odgovorjal na vprašanje: Ali katoličan lahko verjame v reinkarnacijo? Očitno, ne. (Zez). Tadej je predstavil celibat in ga postavil v različne perspektive, s svojim vložkom je tu marsikaj pojasnil Janez – naš bogoslovec. Težka tema, ni kaj. Damir je zelo pričevanjsko pristopil k vprašanju čudežev. A ste vedeli, da je nek otrok preživel tajfun, potem ko je raztgalo hiše na pol, in je skupaj s polovico hiše poletel okoli 100 m visoko čez par stavb. Čudež ali le prava smer vetra? Judita Lea se je sistematično lotila vprašanja Sv. Trojice in nas opozorila, da je to dejansko skrivnost, tako da je nismo mogli preveč zasliševati. Jana je kratko in jedrnato predstavila stvarjenje. Ne boste verjeli, Adam in Eva nista bila prva enoceličarja na Zemlji. Ne vem za druge, ampak sama sem bila zgrožena. Katarina je pojasnila, zakaj potrebujemo Cerkev. Irena je govorila o izrazu pozitivna energija. Mojca nam je dala par odgovorov in hkrati razlogov, zakaj se poročiti. Teja nam je razložila, zakaj se moli k Mariji in svetnikom. Vsi svetniki, prosite za nas. Nad vsem skupaj pa je bdel Janez, ki je po potrebi tudi priskočil na pomoč.
Zaključek: Abramovci so bolj pametni, kot izgledajo. ;) ;) ;)

Naslednja aktivnost je bila malica. Tokrat, izjemoma, jo je pripravila ekipa. Najbolj zaslužen zanjo je bil Marko. Jedli smo ajdove in koruzne žgance z ocvirki in mlekom. Le kdo bo ohranjal tradicijo, če ne mi? Marko je potem še pol večera razlagal, po katerem receptu je delal, in modroval, kako se najbolje naredi žgance. Kako veselje. Bravo, maestro!
Med malico smo si izmenjali par megabytov informacij, nato pa smo odšli na adoracijo, ki je prehitro minila. Komaj sem začela težiti Jezusu, pa se je že končala. Pa drugič. Sledile so hišne, ekipa pa je po svoje na hodniku mozgala glede romanja v Altotting, programa, naslednjega srečanja, prevoza, števila udeležencev ... Po oznanilih se je srečanje zaključilo. Ekipa je seveda ostala in naprej zasedala. Njeno zbranost pa je zmotilo glasno petje. Šli smo pogledat, kaj se dogaja. Lahko bi si mislili, krivci za prepevanje so bili Abramovci, ki so pred hišo na ulici peli slavilne. Med drugim so spesnili tudi tole priredbo znane pesmi Wild Thing skupine Troggs iz 60-ih let:

Jesus...
You make my heart sing,
You make everything
Come on Jesus
Jesus...
I think I saw you
But I gotta know for sure
Touch me one more time
You move me,
Jesus....

Miss Tootill

Abram - because it makes sense

(četrtek, 22. marec 07)

Ja, včerajšnji večer je bil ???! Ugotavljam, da imam probleme s spominom. Čaki, čaki.

Ja, naprej smo imeli slavilno z nagovorom Janeza. Spodbudno! Sledilo je predavanje Ivana Platovnjaka o evharistiji. Bila sem prijetno presenečena, naš gost je bil pravi naturščik = zelo pristen. Nekaj v njegovih besedah, gestah, vedenju je bilo tako zelo otroškega, tako dobrohotnega. Predavanje je bilo zelo zanimivo, vendar sem žal, in na tem mestu se znova opravičujem vsem prisotnim, zaspala. Imam dober (ali pa tudi ne) razlog, včerašnjo noč sem namreč spala samo tri ure. Predavatelj se je obrnil name in izkoristil moj spanec za razvijanje svoje misli: nič nismo zmožni sami od sebe, ampak vse prihaja od Boga. Mislim, da ni potrebno povedati, da sem bila od takrat naprej budna.

Med predavanjem smo našemu gostu zastavljali vprašanja in se hitro zapletli v nekakšen sokratovski dialog. Tako nismo dobili le enega odgovora, ampak več odgovorov, vsakega drugače utemeljenega. Kolikor ljudi, toliko resnic, relativizem včasih sede. Seveda pa relativizem hitro izpuhti, ko te odgovore abstrahiramo – iščemo njihov skupni imenovalec. Na koncu smo si tudi brez dlake na jeziku podelili svoje izkušnje doživljanja svete maše. Slišati je bilo VSE MOGOČE, vendar je naš predavatelj to sprejel z neverjetnim razumevanjem in odprtostjo. Nauk: vera je dar, molitev je dar. Bog je popolni dar, lahko ga sprejmemo ali ne.

Malico so pripravili fantje. Bila je slastna, odlična, prav pregrešna, pravi gurmanski užitek, postrežen z dobršnjo mero samohvale. “Ne, res je bilo dobro.” Jedli smo palačinke z bananami, marmelado in evrocremom. Edino, kar mi ni bilo jasno, je, čemu je služila mikrovalovka. (Minuta premisleka.) A ja, saj res: za pogrevanje čokoladnega mleka. Sorry fantje, enostavno ne morem, da ne bi ... Kapo dol.

Večer smo nadaljevali s tako potrebno adoracijo. To je čas, ko se jaz umirim, se vsaj malo zavem Boga in če mi uspe, za trenutek izklopim svoj pralni stroj misli (Marjanova pogruntavščina). Po adoraciji smo imeli hitro, revolveraško refleksijo vabljenja na romanje v Altotting. Sklep: zihr lohk še koga povabm. Sledile so tedenske hišne, ekipa pa je medtem razpredala o načrtih za prihodnost. Huh, kaj vse se še obeta. Četrtkovega srečanja je bilo konec. Nekateri predani in požrtvovalni posamezniki so ostali in pomili posodo. Napisano posvečam njim.


Miss Tootill

Začetek!

Z današnjim dnem začenjamo objavljati, kaj se dogaja na ABRAM-u.

Pretekli četrtek smo imeli predavanje "O bioetiki". Predavatelj nam je v zgoščeni, toda pregledni obliki prikazal trenutno stanje in smeri razvoja na tem področju. Skozi predavanje smo odkrivali, kako je to področje pereče in hkrati nujnost poznavanja osnov le-tega. To zadeva slehernega človeka in ne (kot včasih mislimo) samo tiste ljudi, ki se s tem ukvarjajo poklicno.

Sledila je malica in nato načrtovanje in priprava romanja v Altotting (Nemčija). Letošnjo Veliko noč bomo skupaj z več sto mladimi preživeli čez mejo. Želimo si, da bi šlo z nami čim več mladih iz Slovenije. Ravno zato se intenzivno pripravljamo na to praznovanje in skušamo vabit mlade na različne možne načine. Te je že kdo povabil? (pokukaj na predstavitveno stran abram-on.net pod AKTUALNO)

Po tej pripravi smo šli za pol ure v kapelo na adoracijo in kasneje nadaljevali s pripravami na velikonočno romanje.