Izaija 5,20
Gorje njim, ki hudemu pravijo dobro,
dobremu pa húdo,
ki temo delajo za luč,
luč pa za temo,
ki grenko delajo za sladko,
sladko pa za grenko.
»Hudo stari!«
A resno to misliš? Premisli še enkrat. Kar si hotel reči je verjetno: »Dobro stari!«. Pa se ne sliši enako močno, a ne? Zdi se kot, da je jezik v svojih osnovnih pomenih (dobro = dobro) postal dolgočasen in smo se ga naveličali uporabljati pravilno. Zato smo si naredili raznorazne slengovske nadgradnje, preobrazbe, mutacije ... Ali je to sploh lahko pomembno in ali kako vpliva na nas?
Mogoče, morda so to mali primerki Babilonskega stolpa, ko Gospod pomeša jezike ljudem in ni več možno sporazumevanje in ohranjanje edinosti v skupnosti. Kaj narediš, ko se nikakor ne sporazumeš z drugim? Iz same frustracije se greš z njim skregati. Potem pa je hudo ... zares. Potem ugotoviš, da obračanje stvari na glavo, pa ne samo na področju našega jezikovnega izražanja, ne prinaša dobrih posledic.
Ni dobro, da naš čas za počitek postane delovni čas in ni dobro, da naš delovni čas postane »počitek«. Izgorevanje v službah do poznih ur in delo na NE-DELjo (razumi besedo!). Ni dobro, da moški postane ženska in ženska moški. Odtujiš se od samega sebe in svojega bistva ter nisi zmožen ustvariti odnosa z drugim spolom, ki pa je edini rodoviten in poraja novo življenje. Na popolnoma 100% naraven bio-eko-organski način! Ni dobro, da mama zamenja očeta in ni dobro, da oče zamenja mamo, ker otrok ne potrebuje dveh mam ali dveh očetov, ampak očeta in mamo, vsakega v svoji resnični telesnosti. Očeta s pipijem in mamo s pipiko. Otroci si zaslužijo ob pravem očetu in mami izvedeti resnico, kdo so oni sami in kaj zares hočejo početi s svojim življenjem.
Želim si, da nam HUD-ič ne bi zapletal jezika in nam na glavo postavljal odnosov. Da bi bil naš da, DA in naš ne, NE in da bi ostajali v resnici. Menda je resnica zelo osvobajajoča. Piše v Svetem Pismu (Jn 8,32).
»Wau stari, to bi bilo pa že kar dobro!«
