TRI MORALNE

Pred vrati je že tretje srečanje Abrama, v meni pa še vedno odmeva predavanje Romana Globokarja o moralni teologiji. Zdi se mi, da se me je dotaknilo kar nekaj stvari iz njegovega predavanja.

Prva je ta, da je v vsakem izmed nas zapisan nek naravni zakon, ki nam pomaga v dani situaciji čutiti, kaj je prav in kaj narobe. Človek vedno izbira tisto stvar, ki ga bolj osrečuje, saj vsi hrepenimo po sreči ali pa bolj moderno po samouresničenju. In ko smo v dilemi in izbiramo kaj je prav in kaj ne, kako se odločit … si lahko pomagamo z vprašanjem KAJ BI PA JEZUS NAREDIL V MOJI SITUACIJI. Ker je za kristjana Jezus tista moralna norma, ki nam daje zgled, kako živeti.

Druga stvar je pogled na zapovedi … Drugi vatikanski koncil je razširil pogled nanje. Spodbuja človeka naj se ne drži samo strogo tega kaj zapovedujejo (ne ubijaj, ne laži …), ampak da bi zapovedi videli kot spodbudo, npr. da bi bolj pazili na življenje, ga sprejemali, se zavzemali zanj ali pa za resnico, da bi živeli zanjo. Ne samo, da bi se trudili živeti brez laži, ampak da bi se trudili iskat resnico in razglašali. Poleg tega pa mi je bila zanimiva tudi misel, da izpolnjevanje zapovedi še ne pomeni odrešenja, prav tako moralno življenje ni pogoj za odrešenje. Kako pa lahko potem pridemo do odrešenja??? Odrešenje pride do nas, v osebnem odnosu, ki ga imamo do Boga. Bog nas prvi ljubi in preko njegove ljubezni, ki jo doživim, lahko potem tudi jaz delam dobro naprej. Tako kot pri Zaheju, ko je Jezus sam rekel: Danes moram ostati v tvoji hiši. Tako je pristopil do njega osebno, ne glede na to kakšen človek je bil, tudi če ni živel po normah tedanjega časa. Bog nikoli ne izključi nekoga, ki ni v okviru teh norm. On daje prednost človeku, nas kliče, nas nagovarja, mi pa z moralnim življenjem odgovarjamo na božji klic. Pomembno pa je tukaj vprašanje ALI SEM RES V POLNOSTI ODGOVORIL NA JEZUSOV KLIC.

In še ena stvar mi ne da miru, sploh v teh dneh, ko je pred vrati praznik Vseh svetih in je dobro opraviti spoved. Ja spoved … kako se pripraviti nanjo? Vedno se sprašujemo kaj sem naredil narobe in naštejemo grehe. Bolj pomembno pa je KDO SEM JAZ V TEM DEJANJU PRED BOGOM? Sem lažnivec, ker se zlažem … sem hinavec, ker nisem iskren do sebe in do drugih, … kakšen res sem v vsakdanjem življenju, kakšne so moje maske pred ljudmi in pred Bogom.

Minca

Zgodil se je … Abram

Petek. Pogledam na uro. Še malo pa gremo v Portorož. Iz službe pridem malo čez tretjo. Zdi se mi, da me kuha vročina in vem, da me boli grlo. Postajam čedalje bolj zaspana. Pa zakaj bi sploh šla na tale vikend? Rabim počitek in spanje, ki ju v Portorožu ne bo dosti. Morda pa ne bi šla. Pa kaj mi je tega treba? Kaj pa če ne bo v redu? Pa se ne bom čutila sprejeto? Pa bom dobila vročino? Počutim se kot kakšen majhen otrok, ki ves čas nekaj sprašuje. Samo da sem sama že tak odrasel otrok, ki preveč sprašuje in zelo tipično zame, čisto preveč razmišlja, kadar to sploh ni potrebno. Nič. Zberi se. Zadnji trenutek pač ne moreš odpovedat. Če te On kliče tja, je že prav, da greš. Prepusti se in vse se bo uredilo.

Vsi dvomi izginejo, ko se usedem v avto poln nasmejanih obrazov. Odpeljemo se v znano, ki je v mnogih stvareh še vedno neznano. Kot tiste vrvice, ki smo jih vlekli prvi večer. Bile so prispodoba nejasne poti, ki pa je vendarle peljala proti cilju. Spoznati drug drugega, razmišljati o molitvi in jo doživljati na nekoliko drugačen način kot smo sicer navajeni. S petjem in veseljem, ki se izražata skozi telo, z adoracijo srca, kjer sta le Ti in On. Z odpiranjem Svetega Pisma in iskanjem odgovorov na vsa vprašanja in dvome, ki se porajajo vsak dan. S sprehodom, kjer se je čutil vonj po morju in se pogled ustavljal na oljkah in galebih. Vsak korak, ki je bil prepleten s pogovorom in smehom. Smeh, ki je odmeval iz naših sob ob skupnih večerih in dobri hrani.

Vrvice, ki so bile na začetku pomešane, so se znova in znova razpletale in prepletale. Povezovale so nas, tako različne po interesih, starosti, videzu, krajih, od koder prihajamo… Pa vendar tako podobne v iskanju resnice v naših življenjih. Tisti trenutek, ko sem prišla na prvo srečanje na Mirje, mi je postalo jasno, da so se vrvi šele začele dobro prepletati in se je iskanje šele dobro začelo. Pa smo spet na neznani poti, ki pelje… Kam? Zagotovo ve le On. Na nas je, da se mu prepustimo. Bomo zmogli?

Abramka

Uvodni Abram vikend

Od 10. do 12. oktobra se je v Potrorožu odvijal uvodni Abram vikend. V petek zvečer smo se najprej nastanili v prostorih pod portoroško cerkvijo, nato poklepetali ob večerji in začeli vikend s kratkim predstavitvenim večerom. Čisto na koncu smo se ustavili še v cerkvi pred Najsvetejšim. Naslednji dan, v soboto, nas je obiskal brat kapucin Štefan Kožuh, ki nam je govoril o ponižnosti. Po predavanju je z nami obhajal še sveto mašo. Po kosilu smo se abramovci odpravili na sprehod proti Strunjanu. Ker nam je bilo vreme naklonjeno, smo nekateri še zadnjič letos preverili temperaturo morja.V nedeljo smo se pridružili župnijski sveti maši in z njo tudi zaključili naše prvo druženje. Na vikendu smo se dodobra spoznali med seboj in obenem začeli graditi tudi odnos z Bogom.

Abram

DREŽNICA NI ENAKO DREŽNATI :) !

»Čin čin drežnice, kje so stezice…..?« sem si popevala nekega jesenskega popoldneva lani mimo Filo faksa…..in se spraševala, kam so šle moje stezice.. nikamor nisem več videla in tako suha v sebi nisem bila še nikoli….vedno pa imela težave s tem, da sem Božji otrok … Kako biti otrok? Otrok vendar zaupa, otrok se prepušča, otrok ni uporen in ne dvomi….. Zakaj je moja narava potem tako naporno uporna? Čas za akcijo bi človek rekel?!
Naslednje dopoldne sem med službo po netu brskala in nimam pojma zakaj sem ravno tisti dan in sploh edinokrat zašla na stran Skupnosti Emanuel in Abram šole…. TO BO TO! se je oglašal alarm, saj sem že zadnje tri leta premišljevala o tej šoli, zanjo sem že slišala, pa zaradi mojega prepevanja vsepovsod nikoli ni bilo časa …
In sem šla v akcijo, prikapljala za vsemi ostalimi … in ob začetku imela tri velike srčne želje….postati človek molitve, izmoliti moža in željo, da bi me Bog tako močno in od blizu zapečatil na srce, da ga bi morala gledati s sončnimi očali, ker se tako sveti!!! Kakšna nora duhovna vožnja je bilo preteklo leto!!!! Kdo bi si mislil, da se bom zaradi predavanj in naših sočnih pogovorov prvič začela resnično zavedati svoje ženskosti in veličine »prave« ženske, ki je prava, če postaja podobna Mariji? Srečala sem se s seboj in svojimi šibkostmi, po schnell kurzu pa se nato učila izročati Njemu vse, v čemer bi želela rasti, predvsem svoj neposluh, premalo ponižnosti, sposobnost molka in željo po večji odprtosti! Kakšna spodbuda so bili čudoviti četrtki za ritem molitvenenega življenja in za spoznanje, da je vsaka molitev dar, čudež in odgovornost, saj v svetu ustvarja novo dobro!! Nikoli si ne bi mislila, da bodo slavilne molitve na začetku ustvarjale v mojem srcu take presežke veselja za cel teden vnaprej, vsi novi prijatelji pa bodo dragoceni ljudje s toooliko specialnostmi?! :)
Leto je naokoli, zaključek v Parayu je bil kepa na i :) , ker sem lahko premislila, katere od mojih želja na začetku so se uresničile. Niso mi zastojn rekli:« Pazi, kaj prosiš!«….Prvič v življenju vsako jutro vstanem in šibam v pisarno s pesmarico prepevati in na glas slaviti, ne da bi razmišljala, kaj sodelavci mislijo, vztrajno se zahvaljujem za moža, ki je že skoraj tu :), vera v uslišanje pa hitro raste, med težkim obdobjem sredi leta pa mi je bilo dano spoznati Križanega Jezusa čisto od blizu (več o tem lahko drugič). Krasna bilanca, najlepše pri vsem je pa to, da sadovom ni konca, okus pa kar traja in traja :) ……
Prej sem bila otrok v kotu, sedaj pa se počutim kot otrok, ki drežna in Jezusa cuka za haljo!! Vztrajno in uporno, tokrat zaradi vere! Nova svoboda je v tem, da vem, da moje cukanje ni odraz sitnobe, ampak na novo zasejane vere, Jezus pa me gleda, se smeje in mi pravi: » Otrok moj, kako bi te ne uslišal, ko pa tako vztrajno cukaš, da se bo kmalu platno strgalo! Poglej desno, tam te čaka kup daril, ki jih imam pripravljenih zate in končno ti jih lahko podarim!« Poti zopet vidim in kmalu bom potrebovala sončna očala, z metuljčki na ročajih, saj sem ženska! :)

P.S. Razprodaja sončnih očal se to jesen nadaljuje!!!

Abramova zaključna sv. maša

V četrtek 5. junija smo letošnji Abramovci s slavljenjem, bogoslužjem in agape slovesno zaključili šolsko leto.



Če smo lani kot Abramovci stopili na pot poglabljanja vere ...
Gospod je rekel Abramu: »Pojdi iz svoje dežele, iz svoje rodbine in iz hiše svojega očeta v deželo, ki ti jo bom
pokazal. Iz tebe bom naredil velik narod, blagoslovil te bom in naredil tvoje ime veliko, da bo v blagoslov.«

... lahko sedaj rečemo da ga sedaj, bogatejši za mnogo izkušenj, spoznanj, modrosti in ljubezni, zaključujemo kot Abrahamovci:

Ne boš se več imenoval Abram, temveč Abraham ti bo ime, kajti postavljam te za očeta množici narodov. Naredil te bom silno rodovitnega, napravil bom iz tebe narode in kralji bodo izšli iz tebe. Postavljam zavezo med menoj in teboj ter tvojimi potomci za teboj iz roda v rod kot večno zavezo. Tebi in tvojim potomcem za teboj bom Bog.

Hvala Bogu za blagoslovljeno leto!

Abram vtis

Po zaključku letošnjega Abrama gledam nazaj in poskušam vse skupaj nekako ovrednotiti in sicer v smislu, kako sem doživljal četrtkova srečanja jaz in kaj zame pomeni Abram sedaj, ko sem ga spoznal tudi »od znotraj«.

Ne morem mimo tega, da omenim meni največjo zanimivost, ki je nikoli nisem razumel in mi je skrivnostna še danes: ljudje, polni veselja, ki sem jih sprva poznal predvsem po meni rahlo nenavadnem načinu slavljenja. Ob tem mislim na slavljenje z dvignjenimi rokami, na molitev v jezikih, na »podobe« oz. »videnja«, ki naj bi jih nekateri imeli in na podobne pojave. Našega župnika namreč še nikoli nisem videl moliti na tak način, niti kakega škofa, kaj šele papeža. Rekel sem si, da si bom v tem letu predvsem poskušal izoblikovati svoje mnenje o tem in če me bodo prepričali, bom začel tako moliti tudi jaz. Nikakor ne morem pozabiti tudi na mnoge druge stvari, ki mi jih je celo leto nudil Abram: kvalitetna predavanja, pogovor in druženje z mladimi, adoracija,… Najlepše, kar mi je dal Abram, pa so nova poznanstva; spoznal sem precej novih ljudi, postali smo prijatelji in ni mi žal niti sekunde, ki sem jo preživel z njimi. Mogoče zveni malo nenavadno (bi moral prihajati tja zaradi Boga in z željo spoznati kaj novega o Njem?), ampak ne morem opisati veselja, s katerim sem prihajal na Abram predvsem zaradi čudovitih, neverjetno odprtih ljudi. S tem mislim tako na organizatorje, katerim se res lahko zahvalimo za nepozabno leto, kot na udeležence in če ne zaradi drugega se je že samo zaradi njih splačalo priti. Poleg tega so se nam na raznih vikendih pridružili tudi drugi in ne verjamem tistemu, ki bi rekel, da tu ni bil prisoten Bog. Res, da moja udeležba šole za evangelizacijo ni bila najbolj vzorna, mogoče tudi zato ni bilo na področju moje duhovnosti kake občutne spremembe.

Vse bolj se mi dozdeva, da je samo molitev še zdaleč premalo, da bi zaživel neko duhovnost, da se reče. Po mojem je potrebno sesti za knjige in se seznaniti tudi s pogledi in mnenji raznih teologov in tistih, ki se s tem ukvarjajo malo bolj intenzivno (tega smo bili na Abramu deležni pri predavanjih). Ugotavljam tudi, da moramo kristjani nekatere stvari preprosto verjeti, verovati in pika. Sam sem sicer prepričan, da je to posledica vzgoje, ampak tudi jaz poznam Nekoga, ki lahko usliši molitev in naredi nemogoče in se odzove na ime Jezus. Ravno zaradi tega ne morem narediti zaključka, da so vse zgodbe in pričevanja o t.i. živem Bogu »buče«. Ne občutim potrebe, katera naj bi bila razlog za že prej omenjeni način slavljenja, niti ne morem verjeti določenih stvari, ki bi jih kot kristjan moral. Vrtim se v začaranem krogu: ni dvoma, da Jezus obstaja, ampak Sveto pismo, pa Cerkev in tisti Sveti Duh, ki te »razsvetli«…

Zdi se mi, da bi veliko več odnesel od Abrama, če bi vse te stvari verjel (program je namreč res fantastičen), ampak to je moj problem… Vesel sem za vse tiste, ki res občutite Jezusovega Duha in mahate z rokami in molite v jezikih, ampak saj veste, človek ne more delati proti samemu sebi.

Abramu 07/08 gre torej desetka, vsem bralcem pa lep pozdrav!

Primož

Od Cola do Svete gore

O razločevanju

Dragi Abramovec, draga Abramovka, resnično ti je lahko žal, če si srečanje 3. 4. 2008 zamenjal/a za učenje, žur, delo, bolezen, večer v savni ali kaj podobnega. Udeležba je bila namreč po Janezovih besedah »ena srednja žalost«, kar pa zagotovo ne velja za predavanje!!! Naj ti torej teknejo skromne drobtinice iz bogato obložene mize modrosti p. Vilija Lovšeta (DJa), ki sem jih zbrala prav manjkajočim v čast in borno tolažbo!

Beseda je tekla o razločevanju. Duhovnem, jasno. Razločevanje bi v ne-jezuitskem jeziku imenovali gradnja odnosa in dialoga med človekom in Bogom. Ljudje zaradi lastne grešne narave večkrat ne razumemo Boga, njegovega sporočila za nas (pa naj bo On še tak poliglot!). Razlog tiči bodisi v naši duhovni lenobi, zaprtosti in strahu pred zaupanjem v Boga, v našem ukvarjanju s samim seboj, poslušanju svojega strahu. Da bi se otresli teh nebodijihtreba vrlin, se moramo nujno naučiti prepoznavati Božjo govorico. Bog nam po Vilijevih besedah v osnovi govori v dveh jezikih; preko tolažbe in preko potrtosti. Ja, ja, tudi preko žalosti in tesnobe, kajti Bog je pravični staromodni a vselej učinkoviti vzgojitelj. Tolažbo izkušamo na različne načine: v globokem veselju, občutju ljubljenosti, v lepoti, v solzah nad človeško grešno bedo, v sočutju, v čutenju Božjega odpuščanja… Tolažba ti da krila. To je tisti občutek, zaradi katerega bi najraje pokristjanil svojega marksističnega profesorja, svojega ateističnega prijatelja prisilil v duhovne vaje v tišini ali šel za celo življenje v misijone v Somalijo. Upam, da nisem edina, ki je kaj takega že doživela. Vendar prav tu se skriva past, kjer nastopi Hudobec v vsej svoji zvitosti. Človek si želi čustvo tolažbe prilastiti, ga okušati neprenehoma, kar ga lahko preslepi do te mere, da postane verski blaznež z veličinskimi blodnjami, ki je pozabil, od kod vsa ta tolažba izvira. Bog si želi človeka v vsakem trenutku, želi si ga za dialog in zvest odnos, ne pa da bi bil njegov »dušni serviser«. Če se človek prepusti željam lastnega ega (ki so največkrat želje po ugodju), ga to neizbežno vodi v občutje duhovne potrtosti. To je tisti padec, kjer je človek najbolj nemočen, kjer se lahko dokončno odvrne od Boga in izgubi upanje vanj, ali pa se ga z vsemi štirimi oklene. Seveda je pravilna druga izbira, kajti blizu je Gospod tistim, ki so skrušenega srca, in tiste, ki so potrtega duha, rešuje. Pri tem pa velja opozoriti naslednje: kadar prosimo Boga za pomoč, naj to ne bi bila prošnja za »dobro počutje«, za tolažbo zaradi nje same, ampak želja po pripadnosti Njemu, po predanosti in izraz zaupanja vanj. Brezpogojnega; tudi če bo še nadaljnjih dvajset let govoril v jeziku potrtosti. Božja ljubezen neizpodbitno obstaja, pa če jo občutimo ali ne. Ključnega pomena je zahvala, zahvala za vse, tudi za občutek tesnobe (komur to uspeva, naj mi pove, da pridem v njegovo šolo). Bog si namreč želi, da bi se zanj odločili in se s tem večkrat ločili od občutka ugodja, kajti ugodje še ne pomeni sreče.

V takšnih globinah in višavah so se v četrtek vrtele naše misli. Čaka nas veliko dela in krmarjenja med lastno in Božjo voljo, med upom in strahom, med tolažbo in potrtostjo. Veliko ravnotežja in jasnega uvida vam želim!

Neža

Po veliki noči v AO

Altöttig – bavarsko romarsko mestece z Marijinim svetiščem mi je že dolgo pri srcu. Letos pa sem na tem milostnem kraju skupaj z mladimi iz vse Evrope preživela velikonočne praznike. Veličastna liturgija mi je pomagala razumeti sporočilo in veličino teh dni ter povezanost velikega petka z veliko nedeljo. Res ni velike nedelje brez velikega petka. Tako sem ponovno dobila upanje, da bo Bog vdahnil življenje v vse »prazne grobove« mojega življenja in obudil, kar je mrtvo in nerodovitno. Obenem pa sem se zahvalila za vse dogodke, ko me je že potegnil iz groba v življenje, za vsa vstajenja … Razumela sem, kako so vse male smrti potrebne, da vzklije življenje. Na velikonočno vigilijo sem čutila neizmerno veselje, ko je ob slavljenju in ploskanju po cerkvi zadonela aleluja, kot da so se nam za trenutek odprla vrata v nebesa. Vsi smo peli, ploskali, dvigovali roke in tako tudi navzven pokazali, da smo veseli. Ob takem veselem slavljenju se odpre še tako zaprto srce in človek začuti neizmerno moč vstajenja. Tako kot smo doživeli žalost in razočaranje ob križu ter praznem grobu, smo doživeli in občutili veselje ob vstajenju. Tako pomembno življenjsko sporočilo človek lažje razume, če ga doživi, če se odpre srce. In to se je v Altöttingu zgodilo, zato je bilo vredno poromati tja.

Silva

Pri praznovanju Velike noci v Altottingu mi je bila vsec mednarodna udelezba iz vseh koncev Evrope in to, da smo imeli skupno vecjezicno liturgijo ter slavilne pesmi. Zavedel sem se lepote slovenscine in v primerjavi z nemci ali francozi se nisem pocutil prav nic inferiornega, zaradi tega kar sem. Nasprotno prav ponosen sem bil. Najbolj od vsega pa me je radostila zavest enotnosti, da smo vsi evropejci in vsi kristjani in da skupaj na tem posebnem kraju slavimo vstajenje Jezusa Kristusa.
Marko

Tudi letos nas je vse skupaj, romarje s Slovenije, sprejela Marija z male kapele milosti. V petek sem jo sla pozdravit in dobila sem Njeno zagotovilo, da nas bo vodila preko tridnevja. Verjela sem ji, ker je bila navsezadnje edina, ki je v prvem tridnevju zares spremljala Gospoda.
Spet sem lahko slavila z drugimi narodi! To je zame vedno novo veselje, pa tudi cudenje. Jezus zares zivi z nami; in toliko nas je, ki imamo upanje v Njem! Novo upanje od Njega sem prejela pri spovedi.
In nenazadnje, da ga iscem v temnem grobu, ga iscem zastonj. Ven grem pogledat!
Joži

Kaj lahko doživiš na uličnem misijonu?

Naj vas naslov ne zavede, saj namen uličnega misijona, ni samo v osebnih koristih, zanimivem doživetju, osebni rasti, torej nečem, kar bi sodobna avanturistično-popotniška in raziskovalska, urbana duša želela početi zaradi lastnega užitka. Namen uličnega misijona je predvsem v oznanjevanju evangelija in širjenju Božje Ljubezni med naključnimi mimoidočimi, ki so se v našem primeru, v četrtek 13. marca 2008, znašli v okolici frančiškanske cerkve Marijinega oznanjenja na Prešernovem trgu v Ljubljani. Ker pa sam ne morem vedeti, kaj so si mimoidoči mislili o našem početju in kaj se je dotaknilo ljudi, ki so nam sledili v kapelo, je bolje, da opišem, kaj sem pri tem doživel in videl sam.

Na uličnem misijonu lahko...

... vidiš množico nezainteresiranih ljudi, ki bežijo stran od tebe – od njih se učiš sprejemanja zavrnitve.

... doživiš lepoto odnosa med očetom in otrokom, ki za mamico skupaj pišeta prošnjo/zahvalo Jezusu. »Kaj bova pa mamici napisala?«

... prepoznaš znan novinarski obraz, ki se pri tebi pomudi le toliko, da vzame letak, saj že naslednji trenutek na trideset metrov pozdravlja svojega prijatelja.

... srečaš prav posebne ljudi, katere Jezus Kristus blagruje, ker je njih Božje kraljestvo. Nič čudnega, z veseljem v očeh in nedolžnim srcem, so se brez posebnega prepričevanja sami odpravili v kapelo.

... srečaš stare znance, ki jim v zadregi pojasnjuješ, kaj počneš.

... ustaviš ljudi, ki prihajajo od sv. maše v stolnici in jim je kapela tako rekoč drugi dom.

... doživiš potrditev milosti evangelija, v mladi, na videz precej utrujeni in otopeli ženski, ki se hitro pusti prepričati, da gre v kapelo, čeprav je neverna. »Pridite vsi k meni, ki ste obteženi.«

... poskušaš pri osebah, ki pozno odhajajo iz službe in nimajo časa poslušati, kar bi jim rad povedal, ker se jim mudi domov, kjer bodo delali naprej – no, vsaj letak so vzeli iz navade in ga kasneje morda na hitro prebrali.

... vidiš mladi, študentski prijateljici, ki ti nezaupljivo in sumničavo sledita v kapelo prižgati svečko in izvleči listek z Božjo besedo, ter takoj zatem navdušenje nad sporočilom le te.

... naletiš na trde orehe, kot je dolgolasi fant iz heavy-metal scene, s katerim nepričakovano padeš v resno debatiranje in soočanje argumentov o tem, ali v tem svetu zmagujejo volkovi ali jagnjeta. Edini vidik duhovnega življenja, ki ga zanima je demonologija. Noče v kapelo, ni dovzeten za argumente, še letaka ne želi vzeti. Največ kar dosežeš je, da izveš ime in stisneš roko.

O Bog, dajem se na razpolago in prosim, da, ne jaz, ampak Ti, deluješ v srcih teh ljudi.

Marko

Moralno

Celotno predavanje o MORALNI TEOLOGIJI, ki nam ga je posredoval g. Roman Globokar, me je zelo nagovorilo. Dobila sem tudi potrditev, da sem na pravi poti razumevanja in življenja moralnosti.

Nekaj misli iz predavanja, ki mi ostajajo in so zame bistvenega pomena: Morala je izkoristiti svoje darove v vsej polnosti (do maksimuma).Kristus je temeljna norma za moralno življenje Kristjana. Vabi nas, da postanemo Njegovi, da gledamo na svet z Njegovimi očmi. Daje nam Svetega Duha, da razumemo, kaj pomeni izpolnit svoje poslanstvo. Odgovor na Kristusov klic pomeni v ljubezni obroditi sad za življenje sveta. V Njem je polnost življenja in rodovitnost. Saj je On ena sama LJUBEZEN, ki ljubi vsakega brezpogojno.

Irena

Še vedno po vikendu

...izjemen vikend in neverjetna delavnica....ko ljudje po dveh urah in pol se kar sprasujejo in na koncu dajejo maile in telefone in vabijo na predstavitve, in kar ne zelijo oditi, samo gledas...

Z Darjo sva se potem pogovarjale, vse je slo iz srca v besede tako gladko in tako srcno, da res ni bilo od naju!

In potem se oddaja na Ognjiscu. Bogu hvala za medij, ki doseze veliko vecji krog ljudi, pravi zegenj :o))!

Iz vikenda sem prisla drugacna in cutila, da zares trenutno najbolj lahko pricujem prav s predstavitvijo misijona, kjer so se odpirala povsem nova obzorja...:o). Kot je rekel Alek, smo bili na visoki gori na vikendu v Celju in ce pomislim, da me je Gospod na novo zasadil na tej gori z malim neznim vrsickom (kot je prisla beseda, ko ste molili zame)...sem srecna in prvic v
zivljenju mirna, zaupam, da moj strah odhaja! :o))
Ob pohvalah za delavnico pa lahko le sklonim glavo v globoki hvaleznosti in recem HVALA BOGU, ki daje besede in daje ustvarjalni molk, vse ob casu....Letosnje celo leto je neverjetno, ze januarja se je zacelo, nadaljuje se s polno paro, vcasih kar ne dohajam, ampak lepo je...

A zakaj sem prisla k Abramu? Zaradi tega, ker sem pri 1,5 letu z Joshuo in skupnostjo nasla prekipevajoce veselje, iz katerega sem crpala naslednja 4 plodna leta v zupniji? Sedaj
ponovno cutim podobno, kot sem zelela to leto vzeti zase in duhovnost in razlocevanje, kje naj bo moja pot sluzenja, tako je, zopet prekipeva v meni, pa ne evforija.....in veselje, ki ne neha, cetudi je tezko...po tem sem hrepenela......in zelim si, resnicno si zelim, da bi me Gospod tako od blizu
pogledal, da bi rabila soncne ocale, ker bi se tako blescalo od njega...rada bi, da bi me zapecatil, zares zapecatil, da bi se mi odkril v vsej velicini...cakam in hrepenim.....pa saj bo prisel :o)))!

In tebi in celemu svetu zelim enako!

Špelca

Dogaja mi

Ko takole malo razmišljam o Bogu, ugotavljam, da je precej skrivnosten.

Razočaran nad sinusoido v mojem duhovnem življenju, ki se je vedno znova risala z nekajtedenskim vzpenjanjem in nadaljevala pot s strmoglavljanjem proti ničli in v negativno, sem sklenil temu narediti konec. »Svetega Pisma se ne da živeti, saj vedno znova padam. Bog, vem, da si, ampak da je SP tvoja beseda, tega pa ne morem verjeti. Rad bi živel tako, kot Ti hočeš in lepo Te povabim, da mi sporočiš svoje želje – na kakršenkoli način, samo, da bo meni kristalno jasno, da si to Ti.« S takimi besedami sem začel nov način mojega duhovnega življenja. Iskrena molitev je bila čas, ko sem komuniciral z Njim, se zahvaljeval in se spraševal, zakaj govorim le jaz, On pa nič. Bog se je res oglasil na kristalno jasen način, vendar me je le opomnil, naj zaupam Vanj, ni pa rekel nič konkretnega, kako naj živim. »Ampak na Abramu ljudem 'ful dogaja'. Mi 'prodajajo buče'?« sem se spraševal.

In potem se je zgodil vikend v Celju. Na delavnici, ki jo je vodil Xavier, smo dobili nalogo - prebrati odlomek iz SP in poskušati ugotoviti, kaj nam Bog preko tega sporoča. Vprašal sem ga, kaj naj storim jaz, ki ne verjamem, da je to Božja beseda. »Če ne verjameš, da je SP Božja beseda, potem nisi kristjan,« je rekel med drugim in nočete vedeti, kako sem se ob tem počutil. Res nisem kristjan? Ta stavek mi je res dal misliti, še posebej, ker ga ni izrekel kdorsibodi, ampak duhovnik.

Nagovorilo me je tudi, da moramo, ko se odločimo za Boga, narediti korak naprej - v veri!!!. In sem se odločil. V veri, kolikor je pač premorem. Prvi dnevi so fantastični. Adoracija me »zadene« kot še nikoli in tudi stvari, ki so bile prej neizvedljive, se zdaj zdijo preproste. Nizajo se dogodki in majhne stvari, ki me zelo osrečujejo in zanimivo se mi zdi, da se dogajajo ravno zdaj. Skratka, »dogaja mi«. J Gre mogoče več kot le za naključja? Je to del Jezusovega »scenarija«?

Vedno bolj se mi zdi verjetna možnost, da mogoče Bog res ni tako jasen, kot sem jaz želel. Preprosto - moram verovati, verjeti.

Bo to morda res nov začetek ali le del sinusoide?

Primož

Po vikendu v Celju

Vikend mi je pomagal pri moji zbeganosti. Dotaknilo se me je predavanje škofa (Bog je ljubezen in to ljubezen nam on vedno daje, jaz pa jo npr. zavračam s svojim individualizmom), najmočnejši pa je bil večer usmiljenja, saj je bil tako predstavljen, da je na obraz izval solze žalosti, solze sreče, ... Vzdušje je bilo prijetno. Poskrbljeno je bilo za vse, tudi za razne naše »muhe«. Domov odhajam z željo po vsakodnevni molitvi, ki je res resničen vir za zbližanje z Bogom, da si z njim v kontaktu.

Odlično pripravljeno! Sveže ideje, super program in NOR molitveni večer! Vikend je bil res od Boga požegnan! Samo tako naprej! Hvala!

Ej vsa čast! Res fajn pripravljeno, fajn delavnice, predavanja, gosti, ... Vse je bilo na mestu! Hvala za enkraten vikend! Bog z vami!

Zelo doživet vikend. Bilo mi je všeč, predvsem veliko glasbe, pričevanja. Prav tako pa tudi adoracija. Upam, da še pridem na kakšen vikend. Zahvaljujem se celotni ekipi Abram.

Najbolj se me je dotaknil Evangelij po Čušinu. Spoznala sem, da je Jezus navzoč prav v vsakem človeku, ne glede na to kakšen je. Jezusa srečujemo ob bolniku, zaporniku, revežu ... Truditi se moram za to, da vidim te ljudi, kakor gledam na Jezusa.

Ekipa Abram, jaz sem res začutila koliko velik dela in truda je bilo, da ste nam lahko pripravil ta vikend. Velik ste mi res dali s svojim pričevanjem, čudovita mi je bila delavnica ŽENSKA. Pa vi me navdušujete s tem kar ste, ker mislim, da res živite vero in HVALA VAM VSEM!!

Še enkrat hvala za vaš trud. Bilo je odlično. Zahvala tudi E-mladim za večer usmiljenja. E.

Hvala vam za čudovit vikend, je bil res milosten in blagoslovljen. Ne bom pozabila norih slavilnih molitev, pogovorov, večera usmiljenja in predvsem spovedi. Hvala vam in Bog z vami! D. =)

Na vikendu mi je bilo všeč, da so bili okrog mene ljudje, s katerimi sem se lahko pogovarjala o veri, delila z njimi moje izkušnje z Bogom ... Neizmerno sem vesela za ta dar, da me je On poklical na ta vikend in me zopet presenetil in me spomnil, da nisem sama, da je on skala, ki je vedno ob meni. Hvala vam vsem za to možnost srečanja z Bogom.

Hvala vam za vse kar ste mi dali na tem vikendu ... Prišla sem brez nekih pričakovanj. V bistvu sploh nisem vedela na kaj grem ... Zdaj pa odhajam s polno novih spoznanj ... Odprle so se mi nove poti. Hvala, zakon ste =)

Vsemu odboru se zahvaljujem za vso organizacijsko vnemo in pričevanje skupnosti.

Hvala lepa za vikend. Dobro ste pripravili. Bravo! Zelo dobra ideja: »odprti« večer usmiljenja, da ste za to povabili še ostale ... Osebno mi je Gospod podaril novo moč za naprej! Za veselje. Bogu hvala! Pa »apostolat molitve« - dobra ideja.

Same pohvale: dobra organizacija, dobre teme, super gostje ... Najbolj cenim odprtost članov in svobodo, ki se jo da vsakemu. Sveti Duh je res ...

Ta vikend mi je bil zelo všeč. Program, organizacija. Hvala vam. Edina stvar, ki me je motila je bilo to, da se na začetku nismo predstavili. Saj vem, da si ne bi zapomnili imen, ampak vseeno. Super ste.

Bilo je preprosto, mirno, občutiti je bilo Božjo ljubezen. Organizacija super! Ravno prav elastično, dobro vodenje, informiranje. Vse je bilo ravno prav : ) Hvala.

Na vikendu mi je bilo fajn. Povabili ste super goste, ki so nam predavali. So nam povedali marsikaj, kar me je nagovorilo. Ker mi adoracija veliko pomeni, mi je bilo všeč, da smo imeli toliko možnosti za molitev pred Najsvetejšim. Všeč mi je bil tudi zabavni program – ste se res potrudili. Zelo lep pa je bil tudi sobotni večer. Hvala vam za tako lep vikend. Super ste : )

Najbolj se me je dotaknil sobotni večer v cerkvi in pripravljenost ljudi za pričevanja, kljub raznim težkim preizkušnjam. Hvala za vse.

Post bolj posten

Postni čas je vsako leto priložnost, da bodisi poglobimo svoje duhovno življenje, bodisi se vržemo v askezo s skromnim jedilnikom in molitvijo v raševinasti obleki, več razmišljamo ali si z izgovori o zdravem in pestrem prehranjevanju opravičujemo naše lagodno mesojedstvo ali drugo razvajanje. Lahko pa seveda brez zavestne odločitve o kakršnikoli spremembi našega vsakdana kot padalec z letala vpademo na velikonočno procesijo, ki nas tako ali tako vsako leto prehitro preseneti in nam izbori en dan dopusta, šunko, hren in seveda nepogrešljivo potico.

Pri meni je začetek posta vsako leto prežet z razmišljanjem o treh »dogmatičnih« stebrih, ki podpirajo dobro pripravo na veliko noč. To so baje post (v smislu odrekanja), miloščina in molitev. V domači župniji smo z nekaj znankami pretresle vse možnosti, kako zadeve v skladu z zmernostjo omiliti; odrekanje se namreč lahko hitro sprevrže v samo-kaznovanje, poleg tega so železo v mesu, endorfini v čokoladi, kofein, sladkor in vse druge radosti nujne sestavine našega jedilnika, ki nas ščitijo pred tem, da ne postanemo za okolico nevzdržne nevrotične pošasti – kar z eno besedo pomeni, da so zgoraj omenjene snovi od Boga, Bogu všečne, nam prijetne in izražajo našo ljubezen do sebe. Z miloščino smo prav tako precej hitro opravile; zakaj bi prav v postu spodbujali pitje alkohola s tem, ko dajemo kak kovanec raznovrstnim prosilcem? Glede molitve pa smo se vdale; ja, molitve res ni nikdar preveč in v nobenem primeru ne škodi.

Pred nedavnim sem z velikim navdušenjem odkrila Izaijo 58 (vem, pozno) in se takoj zgrozila, zakaj se tega ne bere pri maši na pepelnico. (Kasneje sem odkrila tudi, da se odlomek bere kak dan ali dva kasneje … in se pomirila). In kaj pravi modri Izaija? »Ne postite se, kakor je treba na dan, ko naj bi se slišal vaš glas na višavi.« Nikjer besed o nezdravi strogosti do sebe, celo prepoveduje jo: »Mar je takšen post, ki sem ga izbral, dan, ko človek pokori svojo dušo? Da pripogibaš glavo kakor loček in ležiš na raševniku in pepelu?« Jasno, naš cilj je odpreti se Bogu in k temu pomagati tudi bližnjemu, zato avtomatsko odpadejo vse egocentrične lepotilne shujševalne kure. 'Oznanjanj Gospoda, pomagaj najti Boga, tistim, ki ga iščejo, posvari ljudi pred grehi, obleci nagega in izženi krivico iz svojega srce!' bi bil preprost povzetek Izaijevih navodil, ki so precej zahtevnejša od zgornjega razumevanja posta.

Naj povzamem, kaj je v mojih očeh namen posta: post (kot odpoved) razumem kot pogled v svojo vest, kjer se odrečemo svojim nezdravim navezanostim, svojim razvadam (ki niso samo prehrambene), nekakšna vsestranska čistilna akcija v samem sebi. Kar še zdaleč ne pomeni strogosti, ampak izraz ljubezni do samega sebe (tudi skozi samodisciplino). Molitev naj bi pomenila izraz ljubezni do Boga; miloščina pa izraz ljubezni do bližnjega, kjer ne podarjamo le drobiža, ampak delimo sebe, svoj čas, svoje trpljenje, veselje, misli, zaupanje. To, kar preprosto smo, je namreč veliko več kot to, kar imamo ali kar delamo.

Post naj bi bil torej čas zavestnega izkazovanja ljubezni sebi, Bogu in bližnjemu. To pa smo že nekje slišali, kajne? Če pa se bomo vseeno raje odločili za kakšno sladkarijo manj, se ne bojmo, da bi nam zmanjkalo »cukra« v krvi ali kalcija v kosteh, kajti »Gospod te bo vedno vodil in ti sitil dušo v suhih krajih, okrepil ti bo kosti in postal boš kakor namakan vrt …«. Blagoslovljen post vam želim!

Neža

Lepota stvarjenja

Ta četrtek smo s Primožem Krečičem razmišljali o lepoti. Vse kar je ustvarjeno je lepo. Prav sporočilo o stvarjenju nas kliče, da bi znali občudovati svet okrog nas. Naše poslanstvo je, da lepoto in veselje širimo iz Boga na stvari in končno na človeka. Lepota ni zgolj zunanji blišč in maska, temveč mnogo več: lepota je odsev skladnosti med telesom, dušo in duhovnostjo. Ta se kaže tudi odnosih. Ti naj ne bodo zgolj površinski in sebični, temveč naj nas združujejo in bogatijo.

Bliža se postni čas, ko bomo imeli možnost spremeniti in globlje doživeti odnos do Boga in ljudi. Ena teh priložnosti se nam ponuja že ta mesec na vikendu v Celju, zato jo ne zamudi!

Jure

Čisto osebno

Skrajni čas je, da še jaz nekaj prispevam k našemu blogu. Ob tej priložnosti sem se zamislila, kaj me je sploh prineslo k Abramu.

Za to skupino sem lani oktobra slišala prvič, čisto po naključju (ali morda tudi ne?). Po dolgem času sem bila ravno na tisti študentski maši, kjer smo bi povabljeni, da si pridemo Abram ogledat malo pobližje. Odkrito povedano se me ne da navdušiti ravno z lahkoto, ampak tokrat je bila odločitev kristalno jasna. In kaj sem tam videla? Ljudi, ki so brez zadržkov govorili o Jezusu, o ljubezni in o Bogu. Čisto navadni ljudje, mladi, prijazni in zagnani. Morda, sem si mislila, pa bi lahko jaz postala njim podobna.

V življenju sem vedno imela občutek, da sem črna ovca. Tako malo posebna, tiha, naivna, pravzaprav ne ravno za na ta svet. Sploh pa se je situacija z leti samo slabšala. Nekako sem dobila občutek, da pravih kristjanov v moji bližini sploh ni. Imela sem občutek, da jih ni bilo na gimnaziji, ne na moji fakulteti in ne v službi. Včasih je bilo že prav naporno biti neprestano izpostavljen zaradi svoje verske pripadnosti. Bila sem že pravi eksotični ptič, saj kakšen normalen izobražen človek pa dandanes še veruje in hodi v cerkev? Pravzaprav sem bila kar malo osamljena. In potem je prišel Abram. Tukaj sem prvič srečala ljudi, ki imajo podobne težave kot jih imam jaz. Ki so razgledani, veseli in trdno stojijo v življenju.

Sprva nisem verjela, da mi bo uspelo hoditi vsak četrtek in to še za cele tri ure(!). Ampak sledilo je presenečenje za presenečenjem. Čas na srečanju neverjetno hitro mine in včasih se zalotim, da že v ponedeljek razmišljam o četrtkovem srečanju. In Njemu sem lahko zahvalim za vse prejete darove in tiste, ki me še čakajo. Hvala ker Si me pripeljal sem.

Morda pa vendarle nisem tako črna ovca, kot sem mislila. Lahko, da sem pisane barve. Saj ima On rad barve.

Barbara

Pred kosilom

Molitev

Tako! Teden je mimo in spet je tu čas za Abram! Tokrat je po slavilni molitvi k nam prišel Marjan Pogačnik, ki nas je povabil k redni molitvi in nam o njej podal mnogo zanimivih in poučnih stvari.
Molitev je vez med nami in Bogom. Smo mi in je Bog, vmes pa naj bo prostor za molitev!
Je bistvena za človeka, ki želi biti kristjan. Brez molitve lahko gledamo na krščanstvo zgolj kot na lepo idejo, po kateri se poskušamo ravnatil, nimamo pa z njim osebnega odnosa in smo kot taki šibkejši. Pametno je naprimer vedeti, da molitev ni neka vaja za sproščanje, premišljevanje o samem sebi, niti ne zahteva mnogo besed, je pa to pot do prijateljstva in zbliževanja z Bogom. Molitev je torej pogovor in odnos z Bogom. Lahko ga primerjamo z odnosom med mladim parom. Če si drug za drugega ne vzameta časa, odnos ne zaživi! Tako naj si tudi mi vzamemo čas za Boga. Lahko je to 15 minut ali ena ura, je pa to stvar, za katero se moramo odločiti!
In ne pozabimo, da naj za Boga ne ostanejo zgolj "ostanki dneva". Dajmo mu čas, ki nam je dragocen, in čas, ko miselno najbolj funkcioniramo.
Pa še to: Prejšnji abram smo že delali podrobne načrte za naš vikend! Približuje se z neverjetno hitrostjo. Tudi ti si povabljen!
Štefan

Mladi s pokojnim nadškofom Šuštarjem

Tokratno 6. srečanje je bilo v četrtek 3. januarja 2008. Ta večer je bilo geslo srečanja: »Poglejte kakšno ljubezen nam je izkazal Oče.« (1 Jn 3,1). V ljubljanski stolnici sv. Nikolaja smo tokrat Abramovci pol ure pred večerno mašo s premišljevanjem in molitvijo sklenili češčenje pred Najsvetejšim, ljubljanski nadškof msgr. Alojz Uran, ki je vodil to molitev, pa je nato daroval še sveto mašo.

Po maši je nadškof povabil vse na kratko srečanje v nadškofijske prostore. Večer se je nadaljeval v družbi nadškofa, mladih iz različnih župnijskih mladinskih skupin in mnogih duhovnikov, redovnikov in redovnic. Kot vodilna skupina smo gospodu nadškofu postavili nekaj aktualnih vprašanj o tem kako mladim predstaviti pomen evharistije, kako jim približati razodetje našega gospoda Jezusa Kristusa. Kar hitro smo prebili led in pričevanja in odgovori so se vrstila eno za drugim. Dotaknile so se me besede gospoda nadškofa, ko je poudaril, da moramo v svojih vsakodnevnih pričevanjih biti odprti in svobodni. Ljudje iščejo smisel in osvežitev v življenju in mi jo poznamo: to je Jezus Kristus. Zato se ne smemo bati biti žive priče, biti sol zemlje, svetilka na mizi!

Večer se je kar prehitro končal, vendar smo odšli domov, vsak z mislijo v srcu, da nismo sami in da je vredno biti mlad kristjan. Aleluja!

Andreja

Po praznikih

Vsak po svoje, vsak na svoje … praznovali smo v prvi vrsti prihod živega Bog na naš svet, potem pa še prihod novega leta. Predvsem prvo praznovanje še traja, saj se konča šele jutri zvečer, ko bomo podoživljali prihod svetih treh kraljev. Zgodbica, to ali ono … ko razmišljam o teh ljudeh (ki so celo omenjeni v evangeliju), si ne morem kaj, da ne bi naredil gib posnemanja. Trije možje so predvsem padli pred Jezusa in ga počastili ter mu darovali velike dragocenosti. Jasno mi je, kaj od tega lahko naredim v svojih molitvah in to me razveseljuje. Kar se pa tiče dragocenosti, mi pa vse bolj postaja jasno: še največ kar imam, je moja svoboda. Potem pa imam še veselje do življenja in nekaj malega molitev.

Janez