Še vedno po vikendu

...izjemen vikend in neverjetna delavnica....ko ljudje po dveh urah in pol se kar sprasujejo in na koncu dajejo maile in telefone in vabijo na predstavitve, in kar ne zelijo oditi, samo gledas...

Z Darjo sva se potem pogovarjale, vse je slo iz srca v besede tako gladko in tako srcno, da res ni bilo od naju!

In potem se oddaja na Ognjiscu. Bogu hvala za medij, ki doseze veliko vecji krog ljudi, pravi zegenj :o))!

Iz vikenda sem prisla drugacna in cutila, da zares trenutno najbolj lahko pricujem prav s predstavitvijo misijona, kjer so se odpirala povsem nova obzorja...:o). Kot je rekel Alek, smo bili na visoki gori na vikendu v Celju in ce pomislim, da me je Gospod na novo zasadil na tej gori z malim neznim vrsickom (kot je prisla beseda, ko ste molili zame)...sem srecna in prvic v
zivljenju mirna, zaupam, da moj strah odhaja! :o))
Ob pohvalah za delavnico pa lahko le sklonim glavo v globoki hvaleznosti in recem HVALA BOGU, ki daje besede in daje ustvarjalni molk, vse ob casu....Letosnje celo leto je neverjetno, ze januarja se je zacelo, nadaljuje se s polno paro, vcasih kar ne dohajam, ampak lepo je...

A zakaj sem prisla k Abramu? Zaradi tega, ker sem pri 1,5 letu z Joshuo in skupnostjo nasla prekipevajoce veselje, iz katerega sem crpala naslednja 4 plodna leta v zupniji? Sedaj
ponovno cutim podobno, kot sem zelela to leto vzeti zase in duhovnost in razlocevanje, kje naj bo moja pot sluzenja, tako je, zopet prekipeva v meni, pa ne evforija.....in veselje, ki ne neha, cetudi je tezko...po tem sem hrepenela......in zelim si, resnicno si zelim, da bi me Gospod tako od blizu
pogledal, da bi rabila soncne ocale, ker bi se tako blescalo od njega...rada bi, da bi me zapecatil, zares zapecatil, da bi se mi odkril v vsej velicini...cakam in hrepenim.....pa saj bo prisel :o)))!

In tebi in celemu svetu zelim enako!

Špelca

Dogaja mi

Ko takole malo razmišljam o Bogu, ugotavljam, da je precej skrivnosten.

Razočaran nad sinusoido v mojem duhovnem življenju, ki se je vedno znova risala z nekajtedenskim vzpenjanjem in nadaljevala pot s strmoglavljanjem proti ničli in v negativno, sem sklenil temu narediti konec. »Svetega Pisma se ne da živeti, saj vedno znova padam. Bog, vem, da si, ampak da je SP tvoja beseda, tega pa ne morem verjeti. Rad bi živel tako, kot Ti hočeš in lepo Te povabim, da mi sporočiš svoje želje – na kakršenkoli način, samo, da bo meni kristalno jasno, da si to Ti.« S takimi besedami sem začel nov način mojega duhovnega življenja. Iskrena molitev je bila čas, ko sem komuniciral z Njim, se zahvaljeval in se spraševal, zakaj govorim le jaz, On pa nič. Bog se je res oglasil na kristalno jasen način, vendar me je le opomnil, naj zaupam Vanj, ni pa rekel nič konkretnega, kako naj živim. »Ampak na Abramu ljudem 'ful dogaja'. Mi 'prodajajo buče'?« sem se spraševal.

In potem se je zgodil vikend v Celju. Na delavnici, ki jo je vodil Xavier, smo dobili nalogo - prebrati odlomek iz SP in poskušati ugotoviti, kaj nam Bog preko tega sporoča. Vprašal sem ga, kaj naj storim jaz, ki ne verjamem, da je to Božja beseda. »Če ne verjameš, da je SP Božja beseda, potem nisi kristjan,« je rekel med drugim in nočete vedeti, kako sem se ob tem počutil. Res nisem kristjan? Ta stavek mi je res dal misliti, še posebej, ker ga ni izrekel kdorsibodi, ampak duhovnik.

Nagovorilo me je tudi, da moramo, ko se odločimo za Boga, narediti korak naprej - v veri!!!. In sem se odločil. V veri, kolikor je pač premorem. Prvi dnevi so fantastični. Adoracija me »zadene« kot še nikoli in tudi stvari, ki so bile prej neizvedljive, se zdaj zdijo preproste. Nizajo se dogodki in majhne stvari, ki me zelo osrečujejo in zanimivo se mi zdi, da se dogajajo ravno zdaj. Skratka, »dogaja mi«. J Gre mogoče več kot le za naključja? Je to del Jezusovega »scenarija«?

Vedno bolj se mi zdi verjetna možnost, da mogoče Bog res ni tako jasen, kot sem jaz želel. Preprosto - moram verovati, verjeti.

Bo to morda res nov začetek ali le del sinusoide?

Primož

Po vikendu v Celju

Vikend mi je pomagal pri moji zbeganosti. Dotaknilo se me je predavanje škofa (Bog je ljubezen in to ljubezen nam on vedno daje, jaz pa jo npr. zavračam s svojim individualizmom), najmočnejši pa je bil večer usmiljenja, saj je bil tako predstavljen, da je na obraz izval solze žalosti, solze sreče, ... Vzdušje je bilo prijetno. Poskrbljeno je bilo za vse, tudi za razne naše »muhe«. Domov odhajam z željo po vsakodnevni molitvi, ki je res resničen vir za zbližanje z Bogom, da si z njim v kontaktu.

Odlično pripravljeno! Sveže ideje, super program in NOR molitveni večer! Vikend je bil res od Boga požegnan! Samo tako naprej! Hvala!

Ej vsa čast! Res fajn pripravljeno, fajn delavnice, predavanja, gosti, ... Vse je bilo na mestu! Hvala za enkraten vikend! Bog z vami!

Zelo doživet vikend. Bilo mi je všeč, predvsem veliko glasbe, pričevanja. Prav tako pa tudi adoracija. Upam, da še pridem na kakšen vikend. Zahvaljujem se celotni ekipi Abram.

Najbolj se me je dotaknil Evangelij po Čušinu. Spoznala sem, da je Jezus navzoč prav v vsakem človeku, ne glede na to kakšen je. Jezusa srečujemo ob bolniku, zaporniku, revežu ... Truditi se moram za to, da vidim te ljudi, kakor gledam na Jezusa.

Ekipa Abram, jaz sem res začutila koliko velik dela in truda je bilo, da ste nam lahko pripravil ta vikend. Velik ste mi res dali s svojim pričevanjem, čudovita mi je bila delavnica ŽENSKA. Pa vi me navdušujete s tem kar ste, ker mislim, da res živite vero in HVALA VAM VSEM!!

Še enkrat hvala za vaš trud. Bilo je odlično. Zahvala tudi E-mladim za večer usmiljenja. E.

Hvala vam za čudovit vikend, je bil res milosten in blagoslovljen. Ne bom pozabila norih slavilnih molitev, pogovorov, večera usmiljenja in predvsem spovedi. Hvala vam in Bog z vami! D. =)

Na vikendu mi je bilo všeč, da so bili okrog mene ljudje, s katerimi sem se lahko pogovarjala o veri, delila z njimi moje izkušnje z Bogom ... Neizmerno sem vesela za ta dar, da me je On poklical na ta vikend in me zopet presenetil in me spomnil, da nisem sama, da je on skala, ki je vedno ob meni. Hvala vam vsem za to možnost srečanja z Bogom.

Hvala vam za vse kar ste mi dali na tem vikendu ... Prišla sem brez nekih pričakovanj. V bistvu sploh nisem vedela na kaj grem ... Zdaj pa odhajam s polno novih spoznanj ... Odprle so se mi nove poti. Hvala, zakon ste =)

Vsemu odboru se zahvaljujem za vso organizacijsko vnemo in pričevanje skupnosti.

Hvala lepa za vikend. Dobro ste pripravili. Bravo! Zelo dobra ideja: »odprti« večer usmiljenja, da ste za to povabili še ostale ... Osebno mi je Gospod podaril novo moč za naprej! Za veselje. Bogu hvala! Pa »apostolat molitve« - dobra ideja.

Same pohvale: dobra organizacija, dobre teme, super gostje ... Najbolj cenim odprtost članov in svobodo, ki se jo da vsakemu. Sveti Duh je res ...

Ta vikend mi je bil zelo všeč. Program, organizacija. Hvala vam. Edina stvar, ki me je motila je bilo to, da se na začetku nismo predstavili. Saj vem, da si ne bi zapomnili imen, ampak vseeno. Super ste.

Bilo je preprosto, mirno, občutiti je bilo Božjo ljubezen. Organizacija super! Ravno prav elastično, dobro vodenje, informiranje. Vse je bilo ravno prav : ) Hvala.

Na vikendu mi je bilo fajn. Povabili ste super goste, ki so nam predavali. So nam povedali marsikaj, kar me je nagovorilo. Ker mi adoracija veliko pomeni, mi je bilo všeč, da smo imeli toliko možnosti za molitev pred Najsvetejšim. Všeč mi je bil tudi zabavni program – ste se res potrudili. Zelo lep pa je bil tudi sobotni večer. Hvala vam za tako lep vikend. Super ste : )

Najbolj se me je dotaknil sobotni večer v cerkvi in pripravljenost ljudi za pričevanja, kljub raznim težkim preizkušnjam. Hvala za vse.

Post bolj posten

Postni čas je vsako leto priložnost, da bodisi poglobimo svoje duhovno življenje, bodisi se vržemo v askezo s skromnim jedilnikom in molitvijo v raševinasti obleki, več razmišljamo ali si z izgovori o zdravem in pestrem prehranjevanju opravičujemo naše lagodno mesojedstvo ali drugo razvajanje. Lahko pa seveda brez zavestne odločitve o kakršnikoli spremembi našega vsakdana kot padalec z letala vpademo na velikonočno procesijo, ki nas tako ali tako vsako leto prehitro preseneti in nam izbori en dan dopusta, šunko, hren in seveda nepogrešljivo potico.

Pri meni je začetek posta vsako leto prežet z razmišljanjem o treh »dogmatičnih« stebrih, ki podpirajo dobro pripravo na veliko noč. To so baje post (v smislu odrekanja), miloščina in molitev. V domači župniji smo z nekaj znankami pretresle vse možnosti, kako zadeve v skladu z zmernostjo omiliti; odrekanje se namreč lahko hitro sprevrže v samo-kaznovanje, poleg tega so železo v mesu, endorfini v čokoladi, kofein, sladkor in vse druge radosti nujne sestavine našega jedilnika, ki nas ščitijo pred tem, da ne postanemo za okolico nevzdržne nevrotične pošasti – kar z eno besedo pomeni, da so zgoraj omenjene snovi od Boga, Bogu všečne, nam prijetne in izražajo našo ljubezen do sebe. Z miloščino smo prav tako precej hitro opravile; zakaj bi prav v postu spodbujali pitje alkohola s tem, ko dajemo kak kovanec raznovrstnim prosilcem? Glede molitve pa smo se vdale; ja, molitve res ni nikdar preveč in v nobenem primeru ne škodi.

Pred nedavnim sem z velikim navdušenjem odkrila Izaijo 58 (vem, pozno) in se takoj zgrozila, zakaj se tega ne bere pri maši na pepelnico. (Kasneje sem odkrila tudi, da se odlomek bere kak dan ali dva kasneje … in se pomirila). In kaj pravi modri Izaija? »Ne postite se, kakor je treba na dan, ko naj bi se slišal vaš glas na višavi.« Nikjer besed o nezdravi strogosti do sebe, celo prepoveduje jo: »Mar je takšen post, ki sem ga izbral, dan, ko človek pokori svojo dušo? Da pripogibaš glavo kakor loček in ležiš na raševniku in pepelu?« Jasno, naš cilj je odpreti se Bogu in k temu pomagati tudi bližnjemu, zato avtomatsko odpadejo vse egocentrične lepotilne shujševalne kure. 'Oznanjanj Gospoda, pomagaj najti Boga, tistim, ki ga iščejo, posvari ljudi pred grehi, obleci nagega in izženi krivico iz svojega srce!' bi bil preprost povzetek Izaijevih navodil, ki so precej zahtevnejša od zgornjega razumevanja posta.

Naj povzamem, kaj je v mojih očeh namen posta: post (kot odpoved) razumem kot pogled v svojo vest, kjer se odrečemo svojim nezdravim navezanostim, svojim razvadam (ki niso samo prehrambene), nekakšna vsestranska čistilna akcija v samem sebi. Kar še zdaleč ne pomeni strogosti, ampak izraz ljubezni do samega sebe (tudi skozi samodisciplino). Molitev naj bi pomenila izraz ljubezni do Boga; miloščina pa izraz ljubezni do bližnjega, kjer ne podarjamo le drobiža, ampak delimo sebe, svoj čas, svoje trpljenje, veselje, misli, zaupanje. To, kar preprosto smo, je namreč veliko več kot to, kar imamo ali kar delamo.

Post naj bi bil torej čas zavestnega izkazovanja ljubezni sebi, Bogu in bližnjemu. To pa smo že nekje slišali, kajne? Če pa se bomo vseeno raje odločili za kakšno sladkarijo manj, se ne bojmo, da bi nam zmanjkalo »cukra« v krvi ali kalcija v kosteh, kajti »Gospod te bo vedno vodil in ti sitil dušo v suhih krajih, okrepil ti bo kosti in postal boš kakor namakan vrt …«. Blagoslovljen post vam želim!

Neža

Lepota stvarjenja

Ta četrtek smo s Primožem Krečičem razmišljali o lepoti. Vse kar je ustvarjeno je lepo. Prav sporočilo o stvarjenju nas kliče, da bi znali občudovati svet okrog nas. Naše poslanstvo je, da lepoto in veselje širimo iz Boga na stvari in končno na človeka. Lepota ni zgolj zunanji blišč in maska, temveč mnogo več: lepota je odsev skladnosti med telesom, dušo in duhovnostjo. Ta se kaže tudi odnosih. Ti naj ne bodo zgolj površinski in sebični, temveč naj nas združujejo in bogatijo.

Bliža se postni čas, ko bomo imeli možnost spremeniti in globlje doživeti odnos do Boga in ljudi. Ena teh priložnosti se nam ponuja že ta mesec na vikendu v Celju, zato jo ne zamudi!

Jure