Po veliki noči v AO

Altöttig – bavarsko romarsko mestece z Marijinim svetiščem mi je že dolgo pri srcu. Letos pa sem na tem milostnem kraju skupaj z mladimi iz vse Evrope preživela velikonočne praznike. Veličastna liturgija mi je pomagala razumeti sporočilo in veličino teh dni ter povezanost velikega petka z veliko nedeljo. Res ni velike nedelje brez velikega petka. Tako sem ponovno dobila upanje, da bo Bog vdahnil življenje v vse »prazne grobove« mojega življenja in obudil, kar je mrtvo in nerodovitno. Obenem pa sem se zahvalila za vse dogodke, ko me je že potegnil iz groba v življenje, za vsa vstajenja … Razumela sem, kako so vse male smrti potrebne, da vzklije življenje. Na velikonočno vigilijo sem čutila neizmerno veselje, ko je ob slavljenju in ploskanju po cerkvi zadonela aleluja, kot da so se nam za trenutek odprla vrata v nebesa. Vsi smo peli, ploskali, dvigovali roke in tako tudi navzven pokazali, da smo veseli. Ob takem veselem slavljenju se odpre še tako zaprto srce in človek začuti neizmerno moč vstajenja. Tako kot smo doživeli žalost in razočaranje ob križu ter praznem grobu, smo doživeli in občutili veselje ob vstajenju. Tako pomembno življenjsko sporočilo človek lažje razume, če ga doživi, če se odpre srce. In to se je v Altöttingu zgodilo, zato je bilo vredno poromati tja.

Silva

Pri praznovanju Velike noci v Altottingu mi je bila vsec mednarodna udelezba iz vseh koncev Evrope in to, da smo imeli skupno vecjezicno liturgijo ter slavilne pesmi. Zavedel sem se lepote slovenscine in v primerjavi z nemci ali francozi se nisem pocutil prav nic inferiornega, zaradi tega kar sem. Nasprotno prav ponosen sem bil. Najbolj od vsega pa me je radostila zavest enotnosti, da smo vsi evropejci in vsi kristjani in da skupaj na tem posebnem kraju slavimo vstajenje Jezusa Kristusa.
Marko

Tudi letos nas je vse skupaj, romarje s Slovenije, sprejela Marija z male kapele milosti. V petek sem jo sla pozdravit in dobila sem Njeno zagotovilo, da nas bo vodila preko tridnevja. Verjela sem ji, ker je bila navsezadnje edina, ki je v prvem tridnevju zares spremljala Gospoda.
Spet sem lahko slavila z drugimi narodi! To je zame vedno novo veselje, pa tudi cudenje. Jezus zares zivi z nami; in toliko nas je, ki imamo upanje v Njem! Novo upanje od Njega sem prejela pri spovedi.
In nenazadnje, da ga iscem v temnem grobu, ga iscem zastonj. Ven grem pogledat!
Joži

Kaj lahko doživiš na uličnem misijonu?

Naj vas naslov ne zavede, saj namen uličnega misijona, ni samo v osebnih koristih, zanimivem doživetju, osebni rasti, torej nečem, kar bi sodobna avanturistično-popotniška in raziskovalska, urbana duša želela početi zaradi lastnega užitka. Namen uličnega misijona je predvsem v oznanjevanju evangelija in širjenju Božje Ljubezni med naključnimi mimoidočimi, ki so se v našem primeru, v četrtek 13. marca 2008, znašli v okolici frančiškanske cerkve Marijinega oznanjenja na Prešernovem trgu v Ljubljani. Ker pa sam ne morem vedeti, kaj so si mimoidoči mislili o našem početju in kaj se je dotaknilo ljudi, ki so nam sledili v kapelo, je bolje, da opišem, kaj sem pri tem doživel in videl sam.

Na uličnem misijonu lahko...

... vidiš množico nezainteresiranih ljudi, ki bežijo stran od tebe – od njih se učiš sprejemanja zavrnitve.

... doživiš lepoto odnosa med očetom in otrokom, ki za mamico skupaj pišeta prošnjo/zahvalo Jezusu. »Kaj bova pa mamici napisala?«

... prepoznaš znan novinarski obraz, ki se pri tebi pomudi le toliko, da vzame letak, saj že naslednji trenutek na trideset metrov pozdravlja svojega prijatelja.

... srečaš prav posebne ljudi, katere Jezus Kristus blagruje, ker je njih Božje kraljestvo. Nič čudnega, z veseljem v očeh in nedolžnim srcem, so se brez posebnega prepričevanja sami odpravili v kapelo.

... srečaš stare znance, ki jim v zadregi pojasnjuješ, kaj počneš.

... ustaviš ljudi, ki prihajajo od sv. maše v stolnici in jim je kapela tako rekoč drugi dom.

... doživiš potrditev milosti evangelija, v mladi, na videz precej utrujeni in otopeli ženski, ki se hitro pusti prepričati, da gre v kapelo, čeprav je neverna. »Pridite vsi k meni, ki ste obteženi.«

... poskušaš pri osebah, ki pozno odhajajo iz službe in nimajo časa poslušati, kar bi jim rad povedal, ker se jim mudi domov, kjer bodo delali naprej – no, vsaj letak so vzeli iz navade in ga kasneje morda na hitro prebrali.

... vidiš mladi, študentski prijateljici, ki ti nezaupljivo in sumničavo sledita v kapelo prižgati svečko in izvleči listek z Božjo besedo, ter takoj zatem navdušenje nad sporočilom le te.

... naletiš na trde orehe, kot je dolgolasi fant iz heavy-metal scene, s katerim nepričakovano padeš v resno debatiranje in soočanje argumentov o tem, ali v tem svetu zmagujejo volkovi ali jagnjeta. Edini vidik duhovnega življenja, ki ga zanima je demonologija. Noče v kapelo, ni dovzeten za argumente, še letaka ne želi vzeti. Največ kar dosežeš je, da izveš ime in stisneš roko.

O Bog, dajem se na razpolago in prosim, da, ne jaz, ampak Ti, deluješ v srcih teh ljudi.

Marko

Moralno

Celotno predavanje o MORALNI TEOLOGIJI, ki nam ga je posredoval g. Roman Globokar, me je zelo nagovorilo. Dobila sem tudi potrditev, da sem na pravi poti razumevanja in življenja moralnosti.

Nekaj misli iz predavanja, ki mi ostajajo in so zame bistvenega pomena: Morala je izkoristiti svoje darove v vsej polnosti (do maksimuma).Kristus je temeljna norma za moralno življenje Kristjana. Vabi nas, da postanemo Njegovi, da gledamo na svet z Njegovimi očmi. Daje nam Svetega Duha, da razumemo, kaj pomeni izpolnit svoje poslanstvo. Odgovor na Kristusov klic pomeni v ljubezni obroditi sad za življenje sveta. V Njem je polnost življenja in rodovitnost. Saj je On ena sama LJUBEZEN, ki ljubi vsakega brezpogojno.

Irena