TRI MORALNE

Pred vrati je že tretje srečanje Abrama, v meni pa še vedno odmeva predavanje Romana Globokarja o moralni teologiji. Zdi se mi, da se me je dotaknilo kar nekaj stvari iz njegovega predavanja.

Prva je ta, da je v vsakem izmed nas zapisan nek naravni zakon, ki nam pomaga v dani situaciji čutiti, kaj je prav in kaj narobe. Človek vedno izbira tisto stvar, ki ga bolj osrečuje, saj vsi hrepenimo po sreči ali pa bolj moderno po samouresničenju. In ko smo v dilemi in izbiramo kaj je prav in kaj ne, kako se odločit … si lahko pomagamo z vprašanjem KAJ BI PA JEZUS NAREDIL V MOJI SITUACIJI. Ker je za kristjana Jezus tista moralna norma, ki nam daje zgled, kako živeti.

Druga stvar je pogled na zapovedi … Drugi vatikanski koncil je razširil pogled nanje. Spodbuja človeka naj se ne drži samo strogo tega kaj zapovedujejo (ne ubijaj, ne laži …), ampak da bi zapovedi videli kot spodbudo, npr. da bi bolj pazili na življenje, ga sprejemali, se zavzemali zanj ali pa za resnico, da bi živeli zanjo. Ne samo, da bi se trudili živeti brez laži, ampak da bi se trudili iskat resnico in razglašali. Poleg tega pa mi je bila zanimiva tudi misel, da izpolnjevanje zapovedi še ne pomeni odrešenja, prav tako moralno življenje ni pogoj za odrešenje. Kako pa lahko potem pridemo do odrešenja??? Odrešenje pride do nas, v osebnem odnosu, ki ga imamo do Boga. Bog nas prvi ljubi in preko njegove ljubezni, ki jo doživim, lahko potem tudi jaz delam dobro naprej. Tako kot pri Zaheju, ko je Jezus sam rekel: Danes moram ostati v tvoji hiši. Tako je pristopil do njega osebno, ne glede na to kakšen človek je bil, tudi če ni živel po normah tedanjega časa. Bog nikoli ne izključi nekoga, ki ni v okviru teh norm. On daje prednost človeku, nas kliče, nas nagovarja, mi pa z moralnim življenjem odgovarjamo na božji klic. Pomembno pa je tukaj vprašanje ALI SEM RES V POLNOSTI ODGOVORIL NA JEZUSOV KLIC.

In še ena stvar mi ne da miru, sploh v teh dneh, ko je pred vrati praznik Vseh svetih in je dobro opraviti spoved. Ja spoved … kako se pripraviti nanjo? Vedno se sprašujemo kaj sem naredil narobe in naštejemo grehe. Bolj pomembno pa je KDO SEM JAZ V TEM DEJANJU PRED BOGOM? Sem lažnivec, ker se zlažem … sem hinavec, ker nisem iskren do sebe in do drugih, … kakšen res sem v vsakdanjem življenju, kakšne so moje maske pred ljudmi in pred Bogom.

Minca

Zgodil se je … Abram

Petek. Pogledam na uro. Še malo pa gremo v Portorož. Iz službe pridem malo čez tretjo. Zdi se mi, da me kuha vročina in vem, da me boli grlo. Postajam čedalje bolj zaspana. Pa zakaj bi sploh šla na tale vikend? Rabim počitek in spanje, ki ju v Portorožu ne bo dosti. Morda pa ne bi šla. Pa kaj mi je tega treba? Kaj pa če ne bo v redu? Pa se ne bom čutila sprejeto? Pa bom dobila vročino? Počutim se kot kakšen majhen otrok, ki ves čas nekaj sprašuje. Samo da sem sama že tak odrasel otrok, ki preveč sprašuje in zelo tipično zame, čisto preveč razmišlja, kadar to sploh ni potrebno. Nič. Zberi se. Zadnji trenutek pač ne moreš odpovedat. Če te On kliče tja, je že prav, da greš. Prepusti se in vse se bo uredilo.

Vsi dvomi izginejo, ko se usedem v avto poln nasmejanih obrazov. Odpeljemo se v znano, ki je v mnogih stvareh še vedno neznano. Kot tiste vrvice, ki smo jih vlekli prvi večer. Bile so prispodoba nejasne poti, ki pa je vendarle peljala proti cilju. Spoznati drug drugega, razmišljati o molitvi in jo doživljati na nekoliko drugačen način kot smo sicer navajeni. S petjem in veseljem, ki se izražata skozi telo, z adoracijo srca, kjer sta le Ti in On. Z odpiranjem Svetega Pisma in iskanjem odgovorov na vsa vprašanja in dvome, ki se porajajo vsak dan. S sprehodom, kjer se je čutil vonj po morju in se pogled ustavljal na oljkah in galebih. Vsak korak, ki je bil prepleten s pogovorom in smehom. Smeh, ki je odmeval iz naših sob ob skupnih večerih in dobri hrani.

Vrvice, ki so bile na začetku pomešane, so se znova in znova razpletale in prepletale. Povezovale so nas, tako različne po interesih, starosti, videzu, krajih, od koder prihajamo… Pa vendar tako podobne v iskanju resnice v naših življenjih. Tisti trenutek, ko sem prišla na prvo srečanje na Mirje, mi je postalo jasno, da so se vrvi šele začele dobro prepletati in se je iskanje šele dobro začelo. Pa smo spet na neznani poti, ki pelje… Kam? Zagotovo ve le On. Na nas je, da se mu prepustimo. Bomo zmogli?

Abramka

Uvodni Abram vikend

Od 10. do 12. oktobra se je v Potrorožu odvijal uvodni Abram vikend. V petek zvečer smo se najprej nastanili v prostorih pod portoroško cerkvijo, nato poklepetali ob večerji in začeli vikend s kratkim predstavitvenim večerom. Čisto na koncu smo se ustavili še v cerkvi pred Najsvetejšim. Naslednji dan, v soboto, nas je obiskal brat kapucin Štefan Kožuh, ki nam je govoril o ponižnosti. Po predavanju je z nami obhajal še sveto mašo. Po kosilu smo se abramovci odpravili na sprehod proti Strunjanu. Ker nam je bilo vreme naklonjeno, smo nekateri še zadnjič letos preverili temperaturo morja.V nedeljo smo se pridružili župnijski sveti maši in z njo tudi zaključili naše prvo druženje. Na vikendu smo se dodobra spoznali med seboj in obenem začeli graditi tudi odnos z Bogom.

Abram