DREŽNICA NI ENAKO DREŽNATI :) !

»Čin čin drežnice, kje so stezice…..?« sem si popevala nekega jesenskega popoldneva lani mimo Filo faksa…..in se spraševala, kam so šle moje stezice.. nikamor nisem več videla in tako suha v sebi nisem bila še nikoli….vedno pa imela težave s tem, da sem Božji otrok … Kako biti otrok? Otrok vendar zaupa, otrok se prepušča, otrok ni uporen in ne dvomi….. Zakaj je moja narava potem tako naporno uporna? Čas za akcijo bi človek rekel?!
Naslednje dopoldne sem med službo po netu brskala in nimam pojma zakaj sem ravno tisti dan in sploh edinokrat zašla na stran Skupnosti Emanuel in Abram šole…. TO BO TO! se je oglašal alarm, saj sem že zadnje tri leta premišljevala o tej šoli, zanjo sem že slišala, pa zaradi mojega prepevanja vsepovsod nikoli ni bilo časa …
In sem šla v akcijo, prikapljala za vsemi ostalimi … in ob začetku imela tri velike srčne želje….postati človek molitve, izmoliti moža in željo, da bi me Bog tako močno in od blizu zapečatil na srce, da ga bi morala gledati s sončnimi očali, ker se tako sveti!!! Kakšna nora duhovna vožnja je bilo preteklo leto!!!! Kdo bi si mislil, da se bom zaradi predavanj in naših sočnih pogovorov prvič začela resnično zavedati svoje ženskosti in veličine »prave« ženske, ki je prava, če postaja podobna Mariji? Srečala sem se s seboj in svojimi šibkostmi, po schnell kurzu pa se nato učila izročati Njemu vse, v čemer bi želela rasti, predvsem svoj neposluh, premalo ponižnosti, sposobnost molka in željo po večji odprtosti! Kakšna spodbuda so bili čudoviti četrtki za ritem molitvenenega življenja in za spoznanje, da je vsaka molitev dar, čudež in odgovornost, saj v svetu ustvarja novo dobro!! Nikoli si ne bi mislila, da bodo slavilne molitve na začetku ustvarjale v mojem srcu take presežke veselja za cel teden vnaprej, vsi novi prijatelji pa bodo dragoceni ljudje s toooliko specialnostmi?! :)
Leto je naokoli, zaključek v Parayu je bil kepa na i :) , ker sem lahko premislila, katere od mojih želja na začetku so se uresničile. Niso mi zastojn rekli:« Pazi, kaj prosiš!«….Prvič v življenju vsako jutro vstanem in šibam v pisarno s pesmarico prepevati in na glas slaviti, ne da bi razmišljala, kaj sodelavci mislijo, vztrajno se zahvaljujem za moža, ki je že skoraj tu :), vera v uslišanje pa hitro raste, med težkim obdobjem sredi leta pa mi je bilo dano spoznati Križanega Jezusa čisto od blizu (več o tem lahko drugič). Krasna bilanca, najlepše pri vsem je pa to, da sadovom ni konca, okus pa kar traja in traja :) ……
Prej sem bila otrok v kotu, sedaj pa se počutim kot otrok, ki drežna in Jezusa cuka za haljo!! Vztrajno in uporno, tokrat zaradi vere! Nova svoboda je v tem, da vem, da moje cukanje ni odraz sitnobe, ampak na novo zasejane vere, Jezus pa me gleda, se smeje in mi pravi: » Otrok moj, kako bi te ne uslišal, ko pa tako vztrajno cukaš, da se bo kmalu platno strgalo! Poglej desno, tam te čaka kup daril, ki jih imam pripravljenih zate in končno ti jih lahko podarim!« Poti zopet vidim in kmalu bom potrebovala sončna očala, z metuljčki na ročajih, saj sem ženska! :)

P.S. Razprodaja sončnih očal se to jesen nadaljuje!!!