Dragi Abramovec, draga Abramovka, resnično ti je lahko žal, če si srečanje 3. 4. 2008 zamenjal/a za učenje, žur, delo, bolezen, večer v savni ali kaj podobnega. Udeležba je bila namreč po Janezovih besedah »ena srednja žalost«, kar pa zagotovo ne velja za predavanje!!! Naj ti torej teknejo skromne drobtinice iz bogato obložene mize modrosti p. Vilija Lovšeta (DJa), ki sem jih zbrala prav manjkajočim v čast in borno tolažbo!
Beseda je tekla o razločevanju. Duhovnem, jasno. Razločevanje bi v ne-jezuitskem jeziku imenovali gradnja odnosa in dialoga med človekom in Bogom. Ljudje zaradi lastne grešne narave večkrat ne razumemo Boga, njegovega sporočila za nas (pa naj bo On še tak poliglot!). Razlog tiči bodisi v naši duhovni lenobi, zaprtosti in strahu pred zaupanjem v Boga, v našem ukvarjanju s samim seboj, poslušanju svojega strahu. Da bi se otresli teh nebodijihtreba vrlin, se moramo nujno naučiti prepoznavati Božjo govorico. Bog nam po Vilijevih besedah v osnovi govori v dveh jezikih; preko tolažbe in preko potrtosti. Ja, ja, tudi preko žalosti in tesnobe, kajti Bog je pravični staromodni a vselej učinkoviti vzgojitelj. Tolažbo izkušamo na različne načine: v globokem veselju, občutju ljubljenosti, v lepoti, v solzah nad človeško grešno bedo, v sočutju, v čutenju Božjega odpuščanja… Tolažba ti da krila. To je tisti občutek, zaradi katerega bi najraje pokristjanil svojega marksističnega profesorja, svojega ateističnega prijatelja prisilil v duhovne vaje v tišini ali šel za celo življenje v misijone v Somalijo. Upam, da nisem edina, ki je kaj takega že doživela. Vendar prav tu se skriva past, kjer nastopi Hudobec v vsej svoji zvitosti. Človek si želi čustvo tolažbe prilastiti, ga okušati neprenehoma, kar ga lahko preslepi do te mere, da postane verski blaznež z veličinskimi blodnjami, ki je pozabil, od kod vsa ta tolažba izvira. Bog si želi človeka v vsakem trenutku, želi si ga za dialog in zvest odnos, ne pa da bi bil njegov »dušni serviser«. Če se človek prepusti željam lastnega ega (ki so največkrat želje po ugodju), ga to neizbežno vodi v občutje duhovne potrtosti. To je tisti padec, kjer je človek najbolj nemočen, kjer se lahko dokončno odvrne od Boga in izgubi upanje vanj, ali pa se ga z vsemi štirimi oklene. Seveda je pravilna druga izbira, kajti blizu je Gospod tistim, ki so skrušenega srca, in tiste, ki so potrtega duha, rešuje. Pri tem pa velja opozoriti naslednje: kadar prosimo Boga za pomoč, naj to ne bi bila prošnja za »dobro počutje«, za tolažbo zaradi nje same, ampak želja po pripadnosti Njemu, po predanosti in izraz zaupanja vanj. Brezpogojnega; tudi če bo še nadaljnjih dvajset let govoril v jeziku potrtosti. Božja ljubezen neizpodbitno obstaja, pa če jo občutimo ali ne. Ključnega pomena je zahvala, zahvala za vse, tudi za občutek tesnobe (komur to uspeva, naj mi pove, da pridem v njegovo šolo). Bog si namreč želi, da bi se zanj odločili in se s tem večkrat ločili od občutka ugodja, kajti ugodje še ne pomeni sreče.
V takšnih globinah in višavah so se v četrtek vrtele naše misli. Čaka nas veliko dela in krmarjenja med lastno in Božjo voljo, med upom in strahom, med tolažbo in potrtostjo. Veliko ravnotežja in jasnega uvida vam želim!
Neža