Romanje po Slomškovi poti od Ponikve do Olimja z naslovom "V KAKŠNI FORMI SI"

(petek, 25. maj - nedelja, 27. maj 07)

Šest romarskih užitkov

Ko smo se v ekipi Abrama pred nekaj meseci odločili, da bomo Abramovce za konec leta povabili na peš romanje, sem vedel, da me takrat morda ne bo več v Sloveniji. No, tako pomembnega trenutka v Abramovem letu pa vendarle ne gre zamuditi, sem razmišljal. Tako sem si ob nakupu letalske karte za Bruselj za povratni let izbral datum začetka romanja, 25. maj.

Nikakor mi ni žal, da sem prišel že po enem mesecu doživet duhovno pešačenje po Štajerski. Naj mi tisti, ki se zgražajo nad tem, da sem se izneveril svoji gorenjski (šparovni) naravi, odpustijo.

Prvi užitek, ki sem ga bil deležen, je bilo - sonce. Po nekaj tednih bivanja na razmeroma hladnem (severo)zahodu Evrope se je še kako prileglo spet nekaj toplega vremena.

Drugi užitek: čudovita narava. Pot od Ponikve do Olimja je bila krasna: brez prehudih vzponov ali sestopov, le blago dviganje in spuščanje po prikupnih štajerskih hribčkih in gričih. Narava je v tem letnem času čudovita.
In toliko prijaznih ljudi na poti, ki so nam pomagali gasiti žejo, napolniti prazne želodce. Ne bomo pozabili, spoštovana Nova Slovenija (in njena zastopnica R. T.), imenitnega golaža, s katerimi niste pogostili le svojih županov in svetnikov, marveč ste "častili" še pobožne pohodnike, pa tudi okusnega sladoleda, kupljenega pri vaškem Albancu, ne, prijazni g. župnik iz Šmarja pri Jelšah! Da ne omenjam piva pri Halerju tik pred ciljem, predvsem pa krasne čorbice in peciva v podružnični šoli v Zibiki v soboto zvečer. Vsi smo se čudili nad tako prijaznim sprejemom in pozornostjo. Prijaznost naših štajerskih gostiteljev (tretji užitek) in gastronomski vidik romanja (četrti užitek) sta dala našemu romanju poseben čar.

Peti užitek, ki ga je ponujalo romanje, so bila zame srečanja, pogovori in klepeti s prijatelji. Dolga pot je bila kot nalašč za to, da smo si izmenjali najrazličnejše novice, ki so se nabrale v zadnjem času, se pogovorili o dogajanju pri Abramu v njegovem zadnjem časovnem obdobju, se že vnaprej veselili morskih počitnic ... se pomenili kaj bolj osebnega, si izmenjali kako duhovno izkušnjo ali pa kar tako prijazno čebljali. "A ti pa že kar v Sloveniji?" so me spraševali sopohodniki. Toda ali ni zadosten razlog za udeležbo – poleg tega, da prisluhnem kaki duhovni spodbudi in se notranje okrepim – ta, da se imam vedno lepo v družbi Abramovcev in Emanuelcev in da prijateljskih stikov res ne gre kar tako zanemariti?

Šesti užitek je bil ustaviti se pri Jezusu, se mu zahvaliti za njegovo skrb, ki mi jo izkazuje, se mu izročiti, mu prisluhniti in ga prositi, naj nam podari svojega Duha. Kako bi lahko odrekel tej naši prošnji na predvečer binkoštnega praznika?! Zdi se mi, da je bil sobotni večer vrhunec našega romanja. Komaj smo bili še na nogah, mislili smo si svoje, ko nas je pater Tomaž povabil, naj se zberemo okrog oltarja in lep čas pri maši STOJIMO, ampak to nas niti ni toliko molilo. Z močmi, ki so ostale, smo sodelovali pri večerni maši. Še pred tem pa smo zarisali krivuljo svojega srčnega stanja in si napisali recept za krepitev srčne mišice. V molitvi drug za drugega smo potrkali na božje srce in prosili, naj nas On vzame v svoje roke. On še najbolje ve, kakšna je prava terapija – to je bilo razbrati tudi iz pričevanj Janeza in Damirja, ki sta nam zaupala, kako je Bog diskretno, a korenito posegel v njuno življenje. S kakšnimi strategijami pa lahko sami poskrbimo za svojo duhovno formo, nam je slikovito predstavila Judita Lea.

Skratka, imeli smo se krasno. Uživali smo. (Čestitke in zahvala organizatorjem in predavateljem!)

Kaj pravite, bi nekaj podobnega čez kako leto spet ponovili?

Marjan

_____________________________________
PETEK

V petek smo odšli na romanje od Ponikve do Olimja. Zbrali smo se v Tivolju, kjer nas je čakal kombi. Ta nas je razbremenil bremen nahrbtnikov, ki smo jih imeli s seboj. Po enourni vožnji smo prispeli v Ponikvo, kjer je bil začetek našega romanja. Uredili smo si dve učilnici, kjer smo nato spali, fantje v učilnici fizike in matematike, dekleta pa v učilnici biologije, kjer smo imele družbo ptic. Začeli smo s sveto mašo v baročni cerkvi svetega Martina na Ponikvi. Pozdravil nas je tamkajšnji župnik, predstavil nam je cerkev z eno najlepših prižnic, kjer je bil že na dan svojega rojstva krščen najimenitnejši faran – Anton Martin Slomšek. Po večerji je sledil spoznavni večer. Naslov romanja je bil V kakšni formi si, zato smo se predstavili vsak z eno telovadno vajo. Preverili smo v kakšni fizični kondiciji smo in ta je bila zelo slaba, zato smo se posedli v skupine in sestavili plakate, kjer smo napisali s čim smo prišli na romanje in kaj pričakujemo. Kmalu je sledilo dolgo pričakovano spanje.

SOBOTA

Vsi polomljeni od spanja na tleh smo se zbudili, pripravili zajtrk in pospravili prtljago. Pridružilo se nam je še nekaj romarjev. Dan smo začeli s slavilno molitvijo, nato pa odšli v cerkev po božji blagoslov za začetek romanja.

Odpravili smo se na pot v lepo razgibano pokrajino, polno gričkov. Na poti smo se v klepetu še malo bolj spoznali. Vstavili smo se v Šentvidu, kjer smo se malo odpočili in nabrali novih moči ob zobanju češenj. Naslednji postanek je bil v kraju Šmarje pri Jelšah. Tam nas je čakalo kosilo v prijetno ohlajeni kleti župnišča. Po kosilu pa smo se ohladili še s sladoledom. Vzeli smo si eno urico počitka. Nekateri so odšli na klepet ob kavici, drugi so izbrali poležavanje na travi, drugi za ogled cerkve, kjer smo lahko prisluhnili orglam, ki je prihajala iz pod rok spretnega organista. Pot smo nadaljevali po poti (kalvarija), kjer smo molili križev pot. Od močnega sonca in strme poti v hrib smo prišli na vrh vsi izmučeni. Okrepčali smo se z veliko količino vode in napolnili plastenke za nadaljnjo pot. Pot smo nadaljevali ob klepetu v prijetni senci gozda in nenehnega vzpenjanja in spusta po gričkih. Sonce je še vedno pripekalo in zmanjkovalo nam je zalog vode.

Prišli smo v naselje, kjer so nas gostoljubni domačini postregli s pijačo. Malo smo se ustavili in odpočili. Pot z nami sta nadaljevala tudi dva kužka. Prišli smo v Zibiko, tam nas je že pričakovala večerja v šolski jedilnici. Pripravili smo si učilnici za spanje, nato pa odšli v cerkev.

Judita Lea nam je predstavila delovanje našega srca, kako je ta pomemben za življenje. Izmerili smo si vsak svoj duhovni EKG svojega srca, nato pa smo si napisali še recept za naše srce. Poslušali smo tudi dva pričevanja, kako se je Bog dotaknil srca. Poklicali smo svetega Duha, saj je bil dan pred binkošti. Sledila je adoracija, molitve drug za drugega, nato pa še sveta maša.

Ob polnoči so se najbolj utrujeni že odpravili v spalne vreče.

NEDELJA

Zadišala je kavica in nas prebudila. Čakal nas je zajtrk. Ko smo pospravili vso prtljago, smo nadaljevali s slavilno molitvijo, nato pa nadaljevali pot k našemu cilju – Olimje. Čakalo nas je še dve uri hoje. Bili smo že izmučeni od sobotne hoje. Ob poti smo našli studenec mrzle vode. Osvežili smo se, nato pa nadaljevali pot do restavracije, kjer nas je čakalo kosilo. Po kavici so se šoferji s kombijem vrnili po avtomobile, ostali pa smo naredili še majhen ovinek. Tam nas je pričakoval cilj. Prisedli smo v hladno senco in počakali še ostale. Romanje smo zaključili z binkoštno sveto mašo v kapeli samostana. Razložili smo še prtljago in se odpeljali domov. Vreme je bilo med samim romanjem lepo, sončno in rahel vetrc nas je spremljal, a na koncu je začelo deževati. Nam pa se je mudilo domov pod tuš in v mehko domačo posteljo.

Vse kar smo pogrešali so bili tuši, da bi se lahko zvečer osvežili.

Katarina

Naš predzadnji četrtek

(četrtek, 24. maj 07)

Uooaa... Abram se počasi končuje... Smrk? Ma ne! Janez je med slavljenjem lepo povzel božjo besedo, nikomur ni namreč prišla kakšna tolažilna ali slavilna vrstica, temveč smo bili vsi poklicani k služenju... Aha! Torej Abram je zares!

Začeli smo sproščeno in nadaljevali s podelitvami. Posedli smo se v krog, žal v skromni polovični zasedbi (štu

dijske obveznosti pač tarejo svoj davek), nato pa je vsak pri sebi pogledal, kaj vse mu je letošnji Abram prinesel, kaj se ga je najbolj dotaknilo, kaj je bilo tisto najpomembnejše, kar je odnesel. Povedali smo tudi svoje načrte za prihodnost, in ker je bilo rečeno, da »bomo videli« ni noben odgovor, smo se morali pošteno potruditi :-)

Abramovci smo si bili edini v tem, da drugo leto nadaljujemo z odprtimi hišnami, Ja!! V glavnem pa bomo še naprej pridno služili Bogu in drugim. Nekateri doma v svojih župnijah, spet drugi pa v bodoče celo v skupnosti Emanuel. Resnično, resnično povem vam: Abram je zakon! Vsem veliko pomeni ravno to druženje, občestvo, ki nas podpira na poti k Jezusu. Toliko smeha, veselja in izkušenj! Vsak je nekaj posebnega!

Nato smo potrpežljivo stisnili naše želodčke in se odpravili k Jezusu na adoracijo. Osebno sem ravno pospravila svoje podstrešje, ko je pol ure žal že minilo. Tokrat: invazija na Ljubljanski grad!

Hrana in pijača! Check. Kitara! Check. Ruzaki! Check. Vsi prešteti! 10x check.

Zavzeli smo majhen hribček ob gradu in pripravili pravi mali piknik. Naj omenim, da se je začela huda debata: dokumentarec o vasi Gotenica na Kočevskem, partizani in domobranci, množična grobišča,...

K sreči smo vmes zapeli nekaj slavilnih, Ana in Ms Tootill pa sta navduševali s svojo koreografijo. Ko se je stemnilo, pa se je prava debata šele začela: vprašanja o nebesih, peklu, vicah, grehih, odrešenjski načrt, katoliški nauk,... niti ne vem kako se je vse začelo, a ko je bila ura že res pozna (ok.23h), je Janez, ki smo ga naravnost zasuli z vprašanji, vstal in naredil konec.

Haa! Komaj čakam Abram morje! Že vidim: plaža in debate do zgodnjih jutranjih ur...

Do takrat pa: Bod'te blagoslovljeni!

Teja

Danes je četrtek in ni Abrama

(sreda, 16. maj 07)

Super! Ja, super, ker je bil ta teden Abram že v sredo in super, ker je bil malo drugačen od ostalih! Ekipa Abrama se je namreč priključila nadebudnežem iz Kranja pri njihovem projektu ob tednu mladih, ki se te dni odvijajo v tem Prešernovem mestu. In zakaj gre? Gre za ulični misijon.

Kako to zgleda? Najprej malo zamudiš na mašo, ki jo preživiš v prisrčnem šmarničnem vzdušju (beri petje in doživeto kaplanovo branje). Potem se srečaš še z ostalimi prijatelji in skupaj v slavilni molitvi odprete studenec žive vode, ki ti da moči in poguma za oznanjevanje. Ampak preden to res storiš, še malo prisluhneš »napotkom« našega bogoslovca Janeza, ki prek zelo nazornega primera pokaže situacijo na ulici, ko ti npr. mimoidoči, ki si ga pravkar prijazno povabil reče, da ga cerkvene stvari, oziroma Bog ne zanimajo. Potem je naš odziv tak, da gremo dalje, ne pa kot je predlagal nekdo, da ga naklestimo :). Ko torej na teoretični ravni osvojiš teren, se odpraviš tudi na praktičnega. Glede teoretičnega dela je manjkalo samo kakšno pričevanje, ki je izpadlo zaradi časovne stiske. Ja, nekateri so bili zaradi tega globoko užaljeni, ane Damir :). No in prav z njim sem se tudi sam odpravil na misijonarjenje po kranjskih ulicah.

Najprej nekaj poznanih obrazov in njih ni bilo težko povabiti. Ajaaaaa, kam smo vabili? Ja na predstavo Gregorja Čušina z naslovom Hagada. Gre za monokomedijo, ki je zares smešna (res prisrčen opisJ) No potem sva z Damirjem uspešno povabila še nekaj neznanih obrazov, se vmes zapletla (v bistvu samo Damir) v neko ulično igro in čisto pred začetkom predstave poskušala povabiti vidno utrujeno mladenko, a nama ni uspelo. V bistvu sploh ni važn koliko jih povabiš, bolj je pomembno to, da vabiš in sicer na tiste stvari, ki ti veliko pomenijo.

In kaj je meni pomenila ta predstava?

Zelo me je navdušil ambient in polno ljudi, ki so ob prijetni družbi in pijači čakali na začetek predstave. Vse skupaj se je namreč odvijalo v lokalu Mitnica. Sam spadam med tiste, ki si te predstave še nismo ogledali, zato je bilo pričakovanje še večje. Ko sem se udobno namestil (beri stal ob mizi) je na »oder« prišel Gregor in najprej razložil kaj sploh pomeni beseda Hagada (zgodba). Ker slabo obnavljam zgodbe pa tudi zato, ker večina to predstavo že pozna, bom raje napisal nekaj o tem kar me je nagovorilo. Smeh je bil na prvem mestu in sicer ob iskrenih in izvirnih šalah, vicih, forah, načinu igranja, mimiki, glasu. Vse to je Gregor vpletel v »pušelček« zgodbic o veri, Bogu, odrešenju. Prizori in navade iz vsakdanjosti prepleteni s svetopisemskimi motivi in vsebinami pričarajo neko toplino tistega čemur rečemo vera. Vera se prek tega ne prikaže kot nekaj »brezveznega«, od življenja oddaljenega milijone kilometrov, ampak nekaj konkretno oprijemljivega. Sporočilo, ki ga nosijo vse te podobe je tako znano za tiste, ki verujemo.

Še bolj pa se nam je glavni akter večera približal prek vprašanj, ki smo mu jih zastavili. Razlaga igralčevega poklica, kot tistega, kjer je človek sam sebi platno in čopič je samo ena od teh globokoumnih pogruntavščin, ki nam jih je v tem večeru ponudil Gregor. A njegova umetnost ni bog, ampak vodi k Bogu. Tako smo imeli tudi mi priložnost biti božji in to sredi Kranja, sredi navadnega lokala.

Misijon je zakon!

Najbolj pridni udeleženec Abrama :)

Tadej

Par besed o četrtku.:::

(četrtek, 10. maj 07)

Kako je lepo vedno znova pridet na Abram, kjer te vedno pričakajo naša nasmejana dekleta. Prav zares! Tokratna tema predavanja je bila »CERKEV«.

Cerkev temelji na treh principih delovanja in sicer molitvi, občestvu in misijonu.
Ne glede na to, za kakšen način združevanja vernikov gre, povsod se ponovijo isti temelji. Pa naj bo to Abram, Skupnost Emanuel, župnijske skupine, pevski zbori... ...spet smo pri molitvi, misijonu in občestvu (skupnosti).

Ob koncu smo se zapletli v pogovor o problemih, ki nastajajo ob tem. O strahu nekaterih župnikov, da bodo mladi iz župnije odšli v kakšne skupnosti. Sliši se malo čudno, vendar je res, saj se ponekod opazi, da voditelji župnij niso ravno zelo naklonjeni udejstvovanju neke krščanske skupnosti v njegovi župniji. Mnenja so različna, vendar pa se mi zdi, da bi več sodelovanja pripomoglo k večji živosti župnije. Tko da, ne se bat Emanuelovcev.

Zaradi socialnih in kulturnih razmer se je način izražanja vere spremenil. Tradicionalno verovanje usiha in zopet se pojavlja težnja po novi evangelizaciji (kar se že dogaja). Zanimivo je, da pri tem ne iščemo novih načinov, temveč se vračamo k principom prvih kristjanov... in še bolj nazaj.
Psalmi - slavljenje, oznanjevanje - misijon.

Vsak ima pravico izvedeti, da Jezus živi... ...zato moraš to nujno povedati naprej!

Malica je bila pa itak odlična.

Damir

Četrtek, ko nas je obiskal Xavier

(četrtek, 3. maj 07)

Xavier je duhovnik, ki je odgovoren za mlade v skupnosti Emanuel. Povedal nam je, da zaradi svojega dela veliko potuje in obiskuje manjše skupnosti v različnih državah. Nas (Abramovce) je obiskal praktično tik pred svojim poletom nazaj v Bruselj; bilo je neverjetno, kako res se drži načela »biti tukaj in zdaj in to sedanjost res živeti«; sem namreč pomislila, da bi bila večina od nas dve uri pred poletom z letalom zagotovo z mislimi nekje na poti… No, on pa nam je predaval o svetosti.

Vizija mladih o svetosti je predvsem BITI PRIČA UPANJA, nam je povedal.

Da bi vera vztrajala v življenju je treba narediti korak upanja; bilo je olajšujoče slišati, da je upati v bistvu vsakdanji boj; kar pomeni, da si to, da smo lahko priče upanja, ne moremo pridobiti enkrat za vselej. Pot upanja pa pomeni podarjanje samega sebe in UPATI pomeni PODARJATI/PODARITI SE SEDAJ, ne čakati, da se bomo npr. podarjali potem, ko bomo nekaj dosegli, potem ko bomo posvečeni v duhovnika, poročeni, itd… Podarjati se je torej treba sedaj; dati se v konkretnosti svojega življenja. To pa ni tako lahko, saj imamo pogosto dobre namene, z njimi se tudi veliko ukvarjamo, pozabimo pa živeti v SEDANJOSTI.

Da bomo lahko priče upanja oz. da bomo lahko na poti svetosti, so zelo pomembne tri stvari in sicer:

1. misijon, ki je dejanja ljubezni za druge,
2. molitev in zakramentalno življenje (maše, zakramenti, osebna molitev, slavljenje, adoracija; češčenje najsvetejšega, itd…)
3. življenje v skupnosti (kot je npr. Skupnost Emanuel, v župniji, v svojem okolju, z domačimi,…).

Po predavanju smo ga bombandirali s kupom vprašanj, razvila se je zelo zanimiva debeta, sredi katere pa je moral že na pot na Brnik, da ne bi zamudil svojega leta….

Zelo zanimivo!!!

Irena

NEW AGING- postanite večno čili, vedno nasmejani v treh dneh...

(četrtek, 26. april 07)

Vau! četrtek, a že? A je že 17.00? Joj, spet zamujam. Kaj pa če bi ostala doma in se malo odpočila od napornega dne? To je le nekaj monologov, ki so se mi podili po glavi pred Abramom. Pač eden tistih dni, ko ne oddirjaš samoumevno na Abram. Pa se mi je le uspelo prikrempljati do Mirja in splačalo se je. Za gratis pa smem še napisati kaj se je dogajalo. In kot vedno se je dogajalo veliko.

Danes je bil na meniju New Age in bil je tudi kar pošten zalogaj in dandanes je ta zadevščina kar občutljiva tema. Zavoljo nje se marsikomu napne vratna žila, napogosteje v pogovoru kristjan + oseba, ki prakticira New age, navadno obema. Izkušnje kažejo, da kristjani ob takšnih in podobnih temah pogosto izpademo ''ta zagamani'', ko skušamo prepričevati namesto pričevati ter s tem povišati stavo, ki je ne viša nihče, vero v živega Boga. Tako nam je delček svoje ponudil tudi naš gost, gospod Janez Cerkovnik.

Roko na srce, na vsakem vogalu ga ponujajo, razpasel se je kot burek po Ljubljani (pa ne zamerite ljubitelji fast-fooda), je z drugimi besedami, a brez opravičila, v podobnem krepkem slogu začel naš naspidiran predavatelj in tako tudi nadaljeval. Podal nam je nekaj osnovnih novodobnih značilnosti kot so; doseg harmonije z lastnim naporom, pozitivnimi mislimi, z odkrivanjem notranjega jaza ter prehajanjem na višje zavedne ravni..., vse pa združuje ena sama beseda samoodrešitev. Novodobni ''bog'' je brez obraza, brezoseben del stvarstva, skrit v energijah in silah kozmosa, ki ga s pravilnimi tehnikami lahko obvladujemo oz. ''obrnemo'' sebi v prid. Kakšno olajšanje za nas kristjane in za vsakogar, ki nagne uho, da imamo osebnega, živega Boga. Oziroma Bog ima nas in se nam razkriva obraz Očeta. Če nam še ni jasno, pošlje svojega Sina, Jezusa Kristusa, da razpet na križu pričuje za Resnico in Ljubezen. Kaj je bolj konkretnega kot les in žeblji, ki ne ničesar ne skrivajo ampak naravnost kričijo. Življenje, ki ni nekaj ampak Nekdo, mi še zmeraj odzvanjajo besede s predavanja. Zato se lahko smejemo, veselimo, Ga slavimo, kar s ponosom povem, tudi vestno izvajamo na začetku naših Abram srečanj pa še kdaj vmes.

Po predavanju smo se razdelili v skupini, kjer smo eni kravljžljali možgančke kako s skečem popestriti romanje v Olimje, drugi pa kako pripraviti Kranjski misijon...in še jih bomo. Vmes nas je prijetno presenetil Marjan (živijo Marjan! ki zdaj zagotovo vestno spremlja Abram blog, anede?), saj smo bili že prepričani, da ga ne vidimo nikoli več (no, do konca maja) in seveda smo ga s solzavo zgodbico o poslednji Abram malici, ki je bo deležen, prisilili da je ostal z nami . Jedli smo sendviče. Bili so dobri.

Nato smo šibnili eno nadstropje više (lahko razumete dobesedno ali metaforično) na adoracijo k Jezusu in mu hiteli pripovedovati to in ono. Včasih pa smo samo tiho, da ''revež'' pride do besede tudi On. Zaključili in nov teden spet začeli pa smo s slavnimi hišnami.

BB!

Se beremo!

Judita Lea