Razmislek ob Mihaelinih besedah ...

Ste že prejeli klic? Pa ne klic v stilu »jo, stari!«, »gospod Novak!«, »gospa profesor«, »gospod doktor ...«. V mislih imam Božji klic; osebni, poimenski, brez fasad hierarhičnih ali profesionalnih predalčkov, klic, ki nas vabi, da bi zaupali v Gospoda. Naj vam kar takoj odgovorim, da smo klic v vsakem primeru že prejeli; vsi smo bili brez dvoma poklicani v življenje, kar je veliko, če pa ste kristjan, ste ob krstu dobili poziv v »vip ložo« Božjih otrok (pri čemer ne govorim o nikakršni večvrednosti).

Seveda v življenju nimamo vedno občutka posebne izbranosti, poklicanosti, unikatnosti - ne pred svetom, še manj pred Bogom. Naše življenje je velikokrat polno spodletelih poskusov, dvomov, strahov in drugih nepopolnosti, zaradi katerih se težko čutimo vredne Božjega klica. A ravno za to gre. Nismo si mi zaslužili »vip lože«. Bog je poklical prvi in s tem mislil popolnoma resno. Ne spreminja odnosa do nas, ne glede na to, kolikokrat smo z-grešili njegovo ljubezen. Priznam, to je logika, ki me je niso učili. Meni znan model gre nekako v stilu »čakal sem te deset minut in ker te ni bilo, sem odšel«, »klicala sem te dvakrat in si imela zasedeno, zato sem odnehala«, »veš, da človek ne more vedno dobiti vsega, kar si želi« ... Kar nerodno mi postane, če pomislim, da nas Bog lahko čaka vse naše življenje, da znova in znova kliče ter da pripravlja nedoumljive reči tistim, ki ga ljubijo. Pa mi je res nerodno? V resnici ne, ker globoko v sebi težko verjamem vsem Božjim obljubam. In že smo pri drugi lekciji. Bog od nas pričakuje zaupanje. Otroško, celostno, karseda popolno. Ne megalomanskih zaobljub in moralne popolnosti - te sami itak ne moremo doseči in hkrati ostati kolikor toliko naravni ljudje. V ne-zaupanju tiči največja težava, mislim, da zelo skupna sodobnemu človeku. To je strah, da bi izgubili vse, če bi tvegali, obsedenost s tem, da moramo čim bolj natančno poznati razplet dogodkov, vedeti, kaj bomo počeli in kje bomo čez en teden, mesec, eno ali pet let; to je občutek slabe vesti, če pred potovanjem ne sklenemo nezgodnega zavarovanja, če otroku ne kupimo kolesarske čelade za vožnjo pred hišo, če na računu ni dovolj prihrankov »za težke čase«, če naš avto nima dveh zračnih blazin in če pred vhodom nimamo varnostne kamere ... Naše nezaupanje lahko postane brezmejno, a le eno je potrebno: postati kakor otrok in zaupati, da so nam lasje na glavi prešteti, da nas odreši, varuje, preobraža in vodi le On. Z našim sodelovanjem in s svojim usmiljenjem. Čim večji grešniki smo, tem večjo pravico do njegovega usmiljenja imamo. Čim bolj Bogu zaupamo, tem več prejmemo. Kdor veruje vame, bo delal dela, ki jih jaz opravljam, in še večja kot ta bo delal ... Ne čudite se mi torej, če bom kdaj obujala mrtve ali hodila po blejskem jezeru.

A naj zaključim bolj skromno. Z vso pravico trdite, da Božjega klica še niste doživeli ali začutili. Nič hudega, pokličite prvi! Ali drugače, s svetopisemskimi besedami, ki morda manj spominjajo na reklamne slogane mobilnih operaterjev: Napolnjujte se s Svetim Duhom! Sveti Duh namreč vedno pride, ker Bog sam želi, da bi bili polni Njegovega Duha. Torej - če ste preslišali klic Očeta, pokličite Svetega Duha. Vaš klic je brezplačen!

Neža