Čisto osebno

Skrajni čas je, da še jaz nekaj prispevam k našemu blogu. Ob tej priložnosti sem se zamislila, kaj me je sploh prineslo k Abramu.

Za to skupino sem lani oktobra slišala prvič, čisto po naključju (ali morda tudi ne?). Po dolgem času sem bila ravno na tisti študentski maši, kjer smo bi povabljeni, da si pridemo Abram ogledat malo pobližje. Odkrito povedano se me ne da navdušiti ravno z lahkoto, ampak tokrat je bila odločitev kristalno jasna. In kaj sem tam videla? Ljudi, ki so brez zadržkov govorili o Jezusu, o ljubezni in o Bogu. Čisto navadni ljudje, mladi, prijazni in zagnani. Morda, sem si mislila, pa bi lahko jaz postala njim podobna.

V življenju sem vedno imela občutek, da sem črna ovca. Tako malo posebna, tiha, naivna, pravzaprav ne ravno za na ta svet. Sploh pa se je situacija z leti samo slabšala. Nekako sem dobila občutek, da pravih kristjanov v moji bližini sploh ni. Imela sem občutek, da jih ni bilo na gimnaziji, ne na moji fakulteti in ne v službi. Včasih je bilo že prav naporno biti neprestano izpostavljen zaradi svoje verske pripadnosti. Bila sem že pravi eksotični ptič, saj kakšen normalen izobražen človek pa dandanes še veruje in hodi v cerkev? Pravzaprav sem bila kar malo osamljena. In potem je prišel Abram. Tukaj sem prvič srečala ljudi, ki imajo podobne težave kot jih imam jaz. Ki so razgledani, veseli in trdno stojijo v življenju.

Sprva nisem verjela, da mi bo uspelo hoditi vsak četrtek in to še za cele tri ure(!). Ampak sledilo je presenečenje za presenečenjem. Čas na srečanju neverjetno hitro mine in včasih se zalotim, da že v ponedeljek razmišljam o četrtkovem srečanju. In Njemu sem lahko zahvalim za vse prejete darove in tiste, ki me še čakajo. Hvala ker Si me pripeljal sem.

Morda pa vendarle nisem tako črna ovca, kot sem mislila. Lahko, da sem pisane barve. Saj ima On rad barve.

Barbara

Pred kosilom

Molitev

Tako! Teden je mimo in spet je tu čas za Abram! Tokrat je po slavilni molitvi k nam prišel Marjan Pogačnik, ki nas je povabil k redni molitvi in nam o njej podal mnogo zanimivih in poučnih stvari.
Molitev je vez med nami in Bogom. Smo mi in je Bog, vmes pa naj bo prostor za molitev!
Je bistvena za človeka, ki želi biti kristjan. Brez molitve lahko gledamo na krščanstvo zgolj kot na lepo idejo, po kateri se poskušamo ravnatil, nimamo pa z njim osebnega odnosa in smo kot taki šibkejši. Pametno je naprimer vedeti, da molitev ni neka vaja za sproščanje, premišljevanje o samem sebi, niti ne zahteva mnogo besed, je pa to pot do prijateljstva in zbliževanja z Bogom. Molitev je torej pogovor in odnos z Bogom. Lahko ga primerjamo z odnosom med mladim parom. Če si drug za drugega ne vzameta časa, odnos ne zaživi! Tako naj si tudi mi vzamemo čas za Boga. Lahko je to 15 minut ali ena ura, je pa to stvar, za katero se moramo odločiti!
In ne pozabimo, da naj za Boga ne ostanejo zgolj "ostanki dneva". Dajmo mu čas, ki nam je dragocen, in čas, ko miselno najbolj funkcioniramo.
Pa še to: Prejšnji abram smo že delali podrobne načrte za naš vikend! Približuje se z neverjetno hitrostjo. Tudi ti si povabljen!
Štefan

Mladi s pokojnim nadškofom Šuštarjem

Tokratno 6. srečanje je bilo v četrtek 3. januarja 2008. Ta večer je bilo geslo srečanja: »Poglejte kakšno ljubezen nam je izkazal Oče.« (1 Jn 3,1). V ljubljanski stolnici sv. Nikolaja smo tokrat Abramovci pol ure pred večerno mašo s premišljevanjem in molitvijo sklenili češčenje pred Najsvetejšim, ljubljanski nadškof msgr. Alojz Uran, ki je vodil to molitev, pa je nato daroval še sveto mašo.

Po maši je nadškof povabil vse na kratko srečanje v nadškofijske prostore. Večer se je nadaljeval v družbi nadškofa, mladih iz različnih župnijskih mladinskih skupin in mnogih duhovnikov, redovnikov in redovnic. Kot vodilna skupina smo gospodu nadškofu postavili nekaj aktualnih vprašanj o tem kako mladim predstaviti pomen evharistije, kako jim približati razodetje našega gospoda Jezusa Kristusa. Kar hitro smo prebili led in pričevanja in odgovori so se vrstila eno za drugim. Dotaknile so se me besede gospoda nadškofa, ko je poudaril, da moramo v svojih vsakodnevnih pričevanjih biti odprti in svobodni. Ljudje iščejo smisel in osvežitev v življenju in mi jo poznamo: to je Jezus Kristus. Zato se ne smemo bati biti žive priče, biti sol zemlje, svetilka na mizi!

Večer se je kar prehitro končal, vendar smo odšli domov, vsak z mislijo v srcu, da nismo sami in da je vredno biti mlad kristjan. Aleluja!

Andreja

Po praznikih

Vsak po svoje, vsak na svoje … praznovali smo v prvi vrsti prihod živega Bog na naš svet, potem pa še prihod novega leta. Predvsem prvo praznovanje še traja, saj se konča šele jutri zvečer, ko bomo podoživljali prihod svetih treh kraljev. Zgodbica, to ali ono … ko razmišljam o teh ljudeh (ki so celo omenjeni v evangeliju), si ne morem kaj, da ne bi naredil gib posnemanja. Trije možje so predvsem padli pred Jezusa in ga počastili ter mu darovali velike dragocenosti. Jasno mi je, kaj od tega lahko naredim v svojih molitvah in to me razveseljuje. Kar se pa tiče dragocenosti, mi pa vse bolj postaja jasno: še največ kar imam, je moja svoboda. Potem pa imam še veselje do življenja in nekaj malega molitev.

Janez